TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je bil tožnik ob nastanku invalidnosti zavarovanec iz 23. člena zakona; torej zavarovan za invalidnost in telesno okvaro kot posledico bolezni ali poškodbe izven dela še po prenehanju delovnega razmerja, da je bil v času prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zavarovanec iz 17. člena ZPIZ ter da je po prenehanju prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, torej po 25.1.1993, pri tožencu spet pridobil lastnost osebe, zavarovane po 23. členu zakona. Pravno praznino, nastalo s tem, ko zavarovanci iz 23. člena zakona niso navedeni ne v 1. ne v 2. alinei 126. člena zakona, je pravilno zapolnilo s sistemsko razlago določb zakona. Zavarovanci iz 23. člena so zajeti med posebne primere zavarovanja, tako kot zavarovanci iz 21. in 22. člena zakona ter se jim enako kot zavarovancem iz 21., 22. in 24. člena zakona odmeri po izrecni določbi 111. člena zakona nadomestilo plače za čas čakanja na poklicno rehabilitacijo v višini 50 % od osnove. Zato je razlage pravilno zaključilo, da je potrebno zavarovance iz 23. člena zakona tudi glede odmere nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev obravnavati enako kot zavarovance iz 21. in 22. člena zakona in jim torej nadomestilo odmeriti po 2. alinei 126. člena v višini 50 % od osnove, ne pa po 1. alinei, za kar se zavzema tudi v postopku pred sodiščem tožnik.