TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki poleg že prisojenega zneska za nepremoženjsko škodo 1.061.199,00 SIT plačati še 400.000,00 SIT, tako, da ji mora plačati za škodo skupaj 1.461.199,00 SIT odškodine s 13,5% zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 02.07.2002, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti še nadaljnjih 71.510,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.07.2002 do plačila, v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe; sicer se pritožba kot neutemeljena zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 72.200,00 pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudmini obrestmi od 10.06.2003 dalje do plačila;

 

Sodišče je pri konkretni odmeri za nepremoženjsko škodo upoštevalo merila, določena v členu 200 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), to je stopnjo telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, kot tudi negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odmera odškodnine poteka tako na dveh stopnjah, tako konkretni kot abstraktni. Pri določitvi odškodnine je torej potrebno upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, cilj tega pa je, da se pri tem oškodovancu doseže zadoščenje, da bi se te bolečine odpravile ali vsaj omilile. Hkrati pa mora seveda biti odškodnina določena objektivno, glede na merila, opredeljena v členu 200 ZOR, kar omogoča tudi sodna praksa, ki določa vsebino teh abstraktnih zakonskih meril.