TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izdalo zamudno sodbo,

moralo pa bi tako odločiti, ker tožena stranka po mnenju pritožnice

ni vložila obrazloženega odgovora na tožbo, ni utemeljen. Tožena

stranka je namreč vložila odgovor na tožbo, ki povsem zadošča

procesnemu standardu obrazloženosti vloge iz določbe 278. člena ZPP,

po katerem mora iz obrazložitve odgovora na tožbo izhajati, da tožena

stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku, priloženi pa morajo biti le

tiste potrebne listine in le tisti potrebni dokazi, s katerimi se

ugotavljajo dejstva, ki jih tožena stranka navaja v odgovoru. Tej

zakonski zahtevi v konkretnem primeru ustreza navedba

pravnorelevantnih trditev, s katerimi tožena stranka spodbija trditve

tožeče stranke in tožbeni zahtevek postavljen v tožbi. Takšne

pravnorelevantne trditve, s katerimi je tožena stranka nasprotovala

tožbenemu zahtevku in podala razloge o neobstoju potrebnih zakonskih

pogojev za utemeljenost tožničinega zahtevka za objavo odgovora

oziroma popravka spornega časopisnega članka, odgovor na tožbo

vsebuje. Vsebina in narava predmetnega spora, ko se obravnava

pravotvornih okoliščin osredotoča na presojo objavljenega članka in

vsebino zahteve po odgovoru in popravku (katera pa je že predložila

tožeča stranka skupaj s tožbo), pa nista terjali večje dokazne

aktivnosti tožene stranke, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo.

Sodišče prve stopnje sicer res ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo

dokazni predlog za zaslišanje pravdnih strank in predlagane priče in

za vpogled v celotni kazenski spis, kot to zahteva določba 2.

odstavka 287. člena ZPP, vendar pa takšna procesna pomanjkljivost v

konkretnem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost spodbijane

odločbe. Kot že zgoraj omenjeno, je v konkretnem primeru odločilna

presoja spornega časopisnega članka in pisne zahteve po objavi

odgovora in popravka, ki jo je tožeča stranka naslovila na toženo

stranko. Upoštevaje pravno odločilno dejstveno podlago spornega

predmeta, ki je razvidna iz omenjenih dveh listin, potreben

materialnopravni okvir spora, vsebovan predvsem v določbi 26. člena

Zakona o medijih (v nadaljevanju: Zmed), ni terjal razčiščevanja

spornih dejstev z zaslišanjem pravdnih strank in prič ter vpogledom v

kar celotni kazenski spis, temveč je zadostovala le presoja ali

vsebina tožničine zahteve glede na vsebino samega članka izpolnjuje

kriterije iz navedene zakonske določbe (kar bo sicer natančneje

obrazloženo še v nadaljevanju te pritožbene odločbe). Takšen obseg

dokazne ocene je bil opravljen tudi v skladu z določbo 35. člena

Zmed, po kateri se obravnava o tožbi za objavo popravka omeji na

obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčevea

dolžnost objave popravka.

Po 42. členu Zmed gre za pravico do odgovora na objavljeno obvestilo

tedaj, ko je potrebno zadostiti javni koristi po objektivnem

vsestranskem in pravočasnem informiranju kot enem od nujnih pogojev

nastanka demokratičnega odločanja v javnih zadevah in v zvezi s tem

potreba po varstvu političnega in ne zasebnopravnega statusa.

Vsebina zakonsko predvidene pravice do popravka objavljenega

obvestila ni podajanje svojih sodb, mnenj ali stališč in kakršnihkoli

trditev o katerihkoli dejstvih, temveč le tistih, s katerimi se

popravljajo zatrjevana napačna ali neresnična dejstva oziroma

navedbe v objavljenem besedilu ter navajanje le tistih okoliščin in

dejstev, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja

bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (že cit. določba

4. odstavka 26. člena Zmed, ki podaja definicijo izraza popravek).

Pri slednjem ne gre torej za takšne trditve, ki ničesar, kar je

napisano ne spodbijajo, kot tudi ne trditve, ki se nanašajo na

vsebinsko samostojno trditev, ki ničesar, kar je napisano, ne

dopolnjujejo temveč predočajo neko novo okoliščino, katera pa celo ni

bila sestavni del dogajanja, na katerega se opis v obvestilu nanaša.

Pravica do popravka s svojo opisano korektivno funkcijo potiska vse

drugačne zahteve po objavi trditev in pojasnil prizadetih oseb na

področje objav v rubrikah, kot so pisma bralcev in podobno, in torej

ne zagotavlja opisanega sodnega varstva.