TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi prvo tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba

r a z v e l j a v i

v točki 1. glede plačila zneskov 3.142.811,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2001 dalje, 1.995.725,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.9.2002 dalje, 958.823,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2003 dalje in od zneska 384.000,00 SIT od 31.12.2003 dalje ter glede pravdnih stroškov.

Pritožba tožeče stranke v celoti, pritožba prvotožene pa v preostalem delu se zavrneta in se v izpodbijanem delu

p o t r d i

sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugotožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, pritožbeni stroški prvotožene stranke pa so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Kršitev te določbe je bila opredeljena kot prekršek (čl. 226/34 ZTVCP), nima pa nobenih posledic na stvarnopravnem področju. Zato je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in odločilo, da drugi toženec ni pasivno legitimiran v tej pravdi, ker v času prometne nezgode ni bil več lastnik avtomobila. Utemeljeno pa pritožba opozarja na določbo noveliranega 7. člena ZOZP, ki je predpisal omejitev regresa na 2.000.000,00 SIT. V skladu z novejšo sodno prakso je treba novo pravilo uporabiti tudi za stanje, ki je nastalo v preteklosti, njegovi učinki pa še trajajo. Prvostopno sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka uveljavljala regresni zahtevek ali sta čas uveljavitve in višina regresnih zahtevkov vplivala na uporabo citirane novelirane določbe ZOZP.