TFL Vsebine / Revija Slovenska arbitražna praksa

Arbitraža in mediacija sta različna načina izvensodnega reševanja sporov. Arbitraža je postopek reševanja sporov pred arbitražnim senatom, ki ga stranke same izberejo in pooblastijo, da dokončno odloči o spornem razmerju z arbitražno odločbo. Mediacija pa je postopek, v katerem stranke prostovoljno s pomočjo nevtralne tretje osebe (mediatorja) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz ali je v zvezi s pogodbenim ali drugim pravnim razmerjem. V praksi vse pogosteje prihaja do različnih oblik kombiniranja mediacije in arbitraže, tudi z uporabo večstopenjskih oziroma eskalacijskih arbitražnih klavzul (ang. Multi-tiered Dispute Resolution Clause), ki združujejo več postopkov izvensodnega reševanja sporov. Eskalacijske arbitražne klavzule stranke vključijo v pogodbo in z njimi uredijo reševanje morebitnih bodočih sporov. Eskalacijske arbitražne klavzule so pogosto sestavljene tako, da se začnejo s pogajanji, ki jim sledi mediacija (v primeru, da pogajanja niso uspešna) ter se končajo z arbitražo v primeru, da tudi postopek mediacije ni uspešen. S kombiniranjem mediacije in arbitraže pa se logično odpira tudi vprašanje ali lahko ista oseba najprej nastopa v vlogi mediatorja in v primeru neuspešne mediacije še v vlogi arbitra? Sta obe vlogi kompatibilni? Prav tako se postavlja vprašanje v obratni smeri – ali lahko arbiter v arbitražnem postopku deluje kot mediator? Slednje v tem prispevku ne bo podrobneje obravnavano.