TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvrševanje sklepa komisije za pritožbe delavcev tožene stranke opr. št. KP 12/02 z dne 24.12.2002 in sklepa uprave tožene stranke opr. št. 101-204/02/LV-CJ z dne 29.10.2002, kakor tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

 

Okoliščina, da po mnenju sodišča tožničina pot na delo in iz dela traja več kot tri ure, zaradi česar bi tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 20. čl. panožne kolektivne pogodbe morala pridobiti tožničino soglasje za razporeditev v drug kraj, še ne pomeni samovolje, za preprečitev katere bi bilo potrebno izdati začasno odredbo. Tožena stranka je štela, da tožničina pot na delo in z dela ne traja več kot tri ure dnevno in je glede tega izvajala dokazni postopek, zato ni ravnala samovoljno, ko je tožnico razporedila v drug kraj brez njenega soglasja.

Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da naj bi ji nenadomestljiva škoda nastala zaradi možnosti poslabšanja zdravstvenega stanja zaradi vsakodnevne vožnje na delo, vendar ni predložila in tudi ne predlagala nobenih dokazov za te navedbe. Zato niso podani pogoji iz 272. čl. ZIZ za izdajo začasne odredbe na predlog stranke, saj tožnica ni izkazala, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, oz. da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.