TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

ZPP ne daje izrecnega odgovora, ali lahko vmesno sodbo izda le sodišče prve stopnje ali morda tudi pritožbeno in celo Vrhovno sodišče. Določeni dvomi bi lahko nastali zaradi določbe drugega odstavka 315. člena ZPP, ki določa, da v primeru izdaje vmesne sodbe sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler vmesna sodba ne postane pravnomočna. Vmesne sodbe, izdane na drugi stopnji ni mogoče izpodbijati s pritožbo, zato je postala pravnomočna (prvi odstavek 319. člena ZPP) in lahko se zastavi vprašanje o smiselnosti takšnega odločanja pred sodiščem druge stopnje. Vendar je ne glede na to mogoče določbo o vmesni sodbi smiselno uporabiti tudi pred sodiščem druge stopnje, kadar to lahko (pravnomočno) odpravi dvom glede utemeljenosti podlage, ne more pa meritorno razrešiti spornosti višine zahtevka. S takšno uporabo določbe prvega odstavka 315. člena je v celoti dosežen cilj, ki ga zasleduje (smotrnost in ekonomičnost postopka), ne da bi bila s tem prizadeta katerakoli pravica pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je dobilo avtoritativen odgovor na vprašanje glede podlage, in se bo lahko v nadaljevanju postopka posvetilo le še razreševanju vprašanja o utemeljenosti višine zahtevka. Tožena stranka pa tudi ni prikrajšana za revizijski preizkus odločitve o njegovi podlagi. V tem primeru postane vprašljiva tudi pravnomočnost drugostopenjske vmesne sodbe in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 315. člena ZPP bo sodišče prve stopnje z odločanjem o višini zahtevka počakalo do odločitve o vloženi reviziji.

Za začetek teka zastaranja v tem primeru ni odločilno, kdaj je tožeča stranka izvedela za naknadno nemožnost gradnje na spornem zemljišču, ampak to, kdaj je gradnja - in s tem izpolnitev obveznosti revidentke, da pripravi zemljišče zanjo – postala dokončno nemogoča. Šele s tistim dnem je namreč ugasnila tudi obveznost druge stranke (tožnice), ki lahko zahteva vrnitev tistega, kar je že izpolnila (prvi odstavek 137. člena ZOR). Da bi zastaranje lahko začelo teči, mora postati jasno, da je pogodbeno razmerje dokončno prenehalo. Vse dokler obstaja kakršnakoli podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja ni.