TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem

zavrnilnem delu:

- v 1. alineji spremeni tako, da po mladoletna otroka ob

koncu njunega bivanja pri tožniku pride toženka;

- v 2. alineji tako, da po otroka ob koncu njunega bivanja

pri tožniku pride toženka v soboto ob 18.00 uri;

- razveljavi v 3., 4. in 5. alineji in zadeva v tem obsegu

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem oz.

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Namen stikov s staršem, ki otroka nima pri sebi, je med

drugim v ohranitvi odnosov, ki sicer obstajajo med starši in

otroki, ki živijo skupaj. Te odnose odlikuje enakopravnost

pri izvrševanju pravic in dolžnosti staršev vzdrževati,

izobraževati in vzgajati svoje otroke. Tudi če starša ne

živita več skupaj, to ne pomeni, da tisti od staršev, pri

katerem je otrok, nima nobenih dolžnosti v zvezi s stiki med

otrokom in staršem, ki mu otrok ni zaupan v varstvo in

vzgojo. Prav nasproten zaključek izhaja iz 2. odst. 106. čl.

Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS,

št. 69/04, ZZZDR-UPB1), iz katerega izhaja, da mora tisti od

staršev, pri katerem je otrok v varstvu in vzgoji, ne samo

opustiti vse, kar drugemu od staršev otežuje stike, ampak je

zavezan tudi k aktivnemu ravnanju. Nobenega dvoma ne more

biti, da je pomemben element, ki pri otroku vzpostavi

ustrezen, to je pozitiven odnos do stikov, tudi okoliščina,

da otroka v varstvo k drugemu roditelju pripelje en

roditelj, drugi pa ga odpelje nazaj. S tem se otroku pokaže, da sta

pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu

do njega enakopravna.