TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteve zagovornikov obsojenih M.A., Ž.Ž. in D.D. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so obsojenci dolžni plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, obsojeni M.A. v znesku 300.000,00 SIT, obsojenca Ž.Ž. in D.D. pa vsak po 200.000,00 SIT.

Sodišče pri presoji, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ni vezano na razloge sodišča, ki je izreklo pogojno obsodbo, temveč povsem neodvisno samo ocenjuje, ali je bila ali ni bilo podlage za pogojno obsodbo glede na dejanje, za katero poteka sojenje.

Kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ lahko stori tudi tisti, ki mu je bila odvzeta prostost, proti uradni osebi, ki pazi nanj.

Razlogi za sum, kot stopnja verjetnosti storitve kaznivega dejanja, so morali biti podani že v času odreditve posebnih ukrepov. Zoper odredbo ni samostojnega pravnega sredstva, zato so morali biti ti razlogi izkazani tako, da so tudi pozneje v postopku omogočali preizkus pogojev za izdajo odredbe in presojo, ali ne gre za procesni položaj, ko je treba uporabiti določbo 4. odstavka 83. člena ZKP-94 ter predmete, posnetke, sporočila ali druga dokazila izločiti iz spisov.

Če je sodišče sprejelo sklep, da bo izvedlo dokaze, lahko le izjemoma sprejme drugačen sklep, in sicer kadar se pozneje izkaže, da je dokaz nedosegljiv, ali da bi bila njegova izvedba povezana z nesorazmernimi težavami, ali če izvede druge dokaze in na podlagi teh presodi, da je dejstvo, ki bi se sicer dokazovalo z dokazom, katerega izvedbo je sprejelo, že v zadostni meri razjasnjeno.

Za izločitev obdolženčeve izpovedbe iz spisa, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen in je bil nato v tem postopku o istih dejstvih zaslišan tudi kot priča, ni nobene procesne podlage. Iz spisov pa je treba izločiti zapisnik o zaslišanju osebe kot priče, če je ta v istem postopku pozneje o istih dejstvih zaslišana kot obdolženec. Zato sodišče, ki je priči predočilo vsebino tistega, kar je povedal kot obdolženec in v skladu z načelom proste presoje dokazov tudi presojalo, kateri od teh izpovedb bo verjelo, ni prekršilo procesnih določb, ki urejajo področje dokaznega prava.

Pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 196. člena KZ uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je napačna, saj gre za kolektivno kaznivo dejanje. Vendar pa ta okoliščina ne pomeni kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca, saj gre v obeh primerih za eno kaznivo dejanje, le pravna podlaga je nekoliko različna.

Izpodbijanje odločbe o kazni z vidika njene primernosti ne more biti predmet odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.