TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Voznik viličarja je dvigoval tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Navedeno je bil povod za ravnanje tožnika, ki je stopil na tovor, zaradi česar se je tovor prevrnil in skupaj s tožnikom padel po tleh. Tožnik je s takšnim nepremišljenim ravnanjem sam prispeval h nezgodi, in sicer v 60%.

tekst :

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nepremoženjske škode izplača odškodnino v višini 14.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 3.546,672 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od zneska 14.800,00 EUR od 28.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, ki tečejo do prenehanja obveznosti. Iz naslova materialne škode pa mora toženka tožniku plačati znesek 121,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.200,00 SIT od 8.5.1998 do 31.12.2006 in od zneska 5,01 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti ter od zneska 28.000,00 SIT od 29.12.1999 do 31.12.2006 in od 116 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti, prav tako pa mu je dolžna povrniti njegove pravdne stroške v višini 4.004,00 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče je dne 31.3.2009 s popravnim sklepom v uvodu in zaključku sodbe popravilo datum izdaje sodbe, tako da se namesto 22.1.2008 pravilno glasi 22.1.2009, prav tako pa je popravljen stroškovni izrek, tako da je znesek 4.0040,00 EUR nadomeščen z zneskom 4.004,00 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodba v delu, kjer je sodišče odločalo o tožnikovi soodgovornosti, v delu, kjer je izračunalo uspeh tožnika v pravdi in v stroškovnem delu, nepravilna. Sodišče je štelo, da je tožnik v pravdi uspel s 40%, kar je zmotno, saj bi moralo upoštevati tožnikov uspeh glede na temelj in glede na višino zahtevka ločeno. Tožnik tudi sicer ocenjuje, da njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka ni bil večji od 40%, pri čemer priznava, da je vedel, da je način dvigovanja nestabilnega tovora nepravilen, ne priznava pa, da bi moral vedeti, da se na neustrezno pripravljen in naložen tovor ne sme stopiti, ker tako določajo predpisi za upravljanje z viličarjem. Teh tožnik niti ni mogel poznati, čeprav je imel izpit iz varstva pri delu. Sodišče se sicer opre na izvedeniško mnenje dr. B., vendar prezre, da ta ni našel dokaza, ki bi potrjeval, da je tožnik usposobljen za delo z viličarjem. Sodišče tako ni imelo osnove za zaključek, da je bil tožnik seznanjen s pravilnim načinom ravnanja z viličarjem. Zato meni, da bi moralo sodišče bistveno večji prispevek pripisati vozniku viličarja oziroma toženi stranki. Dejstvo je, da je voznik viličarja ravnal neodgovorno, to pa je bilo tudi poglavitni vzrok nesreče. Takšen zaključek izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja dr. B.. Vse navedeno, torej pravilo o računanju uspeha strank in višine soprispevka tožnika, posledično vpliva na odmero pravdnih stroškov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da dosodi tožnikovo soodgovornost za nezgodo na največ 40%, dosodi tožniku priznane pravdne stroške skladno z odstotkom uspeha in mu prizna tudi pritožbene stroške oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Tožena stranka izpodbija sodbo v obsodilnem delu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je sodišče zapisalo napačen datum izdaje sodbe, saj to ni bilo 22.1.2008 temveč 22.1.2009, očitno napačno je zapisan tudi znesek pravdnih stroškov, v razlogih sodbe se sodišče namesto na polico o zavarovanju odgovornosti sklicuje na polico o nezgodnem zavarovanju in zavarovanju oseb, navedeni pa sta tudi dve priči, ki v postopku sploh nista sodelovali. Tožena stranka ugovarja temelju tožbenega zahtevka in meni, da za škodo ne obstaja kritje, ker je tožnik v času nezgode delal zase in izven delovnega časa. V vsakem primeru je previsoko dosojena soodgovornost voznika viličarja oziroma tožene stranke, saj bi tožnik moral vedeti, da na viličarja ne sme stopati. Viličarist tudi ni mogel pričakovati, da se bo tožnik nenadoma povzpel na tovor in tudi ni mogel preprečiti njegovega padca, zato je za škodo v celoti odgovoren samo tožnik. Izpodbija tudi odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka in vztraja, da čakanje na invalidsko komisijo ne pomeni zdravljenja in nepoznavanja obsega posledic. Sodišče je samo zapisalo, da tožnik po 7.11.1996 ni imelo več aktivnega zdravljenja, torej se mu zdravstveno stanje ni moglo bistveno spreminjati. Tožnik svoje izjave, da mu je obseg poškodb dr. Z. povedal šele leta 1999, ni dokazal, niti ne izhaja iz listin v spisu. Dosojena odškodnina je odmerjena previsoko. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo aktivno zdravljenje končano že leta 1996, previsoko pa je odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik ni dokazal, da bi aktivnosti kot so plezanje po drevesih in lovljenje rib opravljal tudi pred nesrečo. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da tožniku naloži večji del soodgovornosti in dosodi nižjo odškodnino.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče v prvi vrsti obravnava uvodne pritožbene navedbe tožene stranke v glede pisnih napak sodbe. Medtem ko je sodišče napaki v zvezi z datumom izdaje sodbe in zneskom pravdnih stroškov odpravilo samo s popravnim sklepom z dne 31. 3. 2009, pa tožena stranka utemeljeno opozarja tudi na zapis prič, ki v postopku niso sodelovale, in sicer Z. G. ter B. P. (zadnji odstavek 3. strani sodbe), ter na zmotno sklicevanje na polico nezgodne zavarovanja in zavarovanja oseb. Medtem ko je slednje vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar bo pritožbeno sodišče razdelalo v nadaljevanju te sodne odločbe, pa je odprava napačnega vnosa imen oseb stvar izdaje popravnega sklepa (prvi odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP), katerega izdajo lahko vselej predlagajo tudi pravdne stranke. Da gre zgolj za očitno pomoto (in ne morebiti kršitev določb pravdnega postopka) namreč izhaja iz razlogov sodbe, kjer sodišče obravnava izpovedbe v postopku zaslišanih prič, med katerimi spornih imen ni najti. Zato bo to očitno napako lahko odpravilo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku.

Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na navedbe tožene stranke glede vprašanja zastaranja. Res je sicer, da je bilo hospitalno in ambulantno kirurško zdravljenje pri tožniku zaključeno dne 7. 11. 1996, vendar pa je bilo zaradi posledic kraniocelebralne poškodbe, tako po mnenju izvedenca dr. P. kot mag. S., potrebno tudi nadaljnje zdravljenje tako pri nevrologu kot izbranem zdravniku, ki je bilo zaključeno šele leta 1999. Oba izvedenca sta zaslišana na naroku tudi izpovedala, da tožniku pred odločanjem invalidske komisije ZPIZ v letu 1999 dokončen obseg njegovih poškodb ni bil znan. To potrjuje tudi izpovedbo tožnika, da mu je bilo njegovo zdravstveno stanje znano šele po obisku dr. Z., prav tako v letu 1999. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje ugovor zastaranje utemeljeno zavrnilo.

Vprašanje odgovornosti tožene stranke glede na dejstvo, da je tožnik v času škodnega dogodka delal v svojo korist in izven delovnega časa, je višje sodišče sodišče obravnavalo že v svoji odločbi II Cp 4797/2007 z dne 19.12.2007 in obrazložilo, da je podlaga odškodninske odgovornosti v predmetni zadevi določba 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOR), ki uzakonja odškodninsko odgovornost delodajalca za delavce kot posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega. Tožnik ima v tem primeru položaj tretjega, zato je pomembno le, ali je viličarist kot delavec zavarovanke tožene stranke, v dani situaciji ravnal tako kot je bilo treba ali ne, ter nadalje, v kolikor bi bila odgovornost toženke podana, ali je morebiti tudi tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožena stranka se v pritožbi v tej zvezi sklicuje še na obseg zavarovalnega kritja, vendar iz 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (B8), ki obravnava izključitve odgovornosti, ni najti izključitve za škodo, ki jo utrpijo delavci zavarovane stranke, pa najsi delajo v zavarovančevem interesu ali gre za škodo, kot je bila ta.

Obe pravdni stranki izpodbijata tudi odločitev sodišča o krivdnem prispevku tožnika (192. člen ZOR) k nastali nezgodi. Izhodišče za obravnavanje navedenega vprašanja je ugotovitev, da sta protipravno ravnala tako viličarist kot tudi tožnik. Protipravnost ravnanja viličarista se kaže v neupoštevanju pravil za pravilno naložitev bremena na vilice, saj je ta dvigal tovor, ki na paleti ni bil stabilno naložen. Nepravilno pripravljeni in nepravilno naloženi tovor na vilice je bil tako povod za nepremišljen korak tožnika in sodelavca V. R. na tovor. Viličarist je imel nesporno opravljen izpit za delo z viličarjem, pa tudi zaslišan je izpovedal, da se je zavedal, da je bil način prenosa tovora nepravilen, vendar se je tako ves čas delalo. Tožnik pa je k nastanku nesreče prispeval s tem, da je na naloženi tovor stopil, kar je povzročilo, da je ta zanihal oziroma se začel rušiti, posledično pa sta tovor in tožnik padla na tla med tovorno vozilo in vilicami. Tožnik res ni bil usposobljen za delo z viličarjem in ustreznega izpita za njegovo upravljanje ni imel, vendar pa to za predmetno zadevo ni relevantno. Imel je namreč opravljen izpit iz varstva pri delu, izvedenec dr. B. pa je zaključil, da je iz Programa za izobraževanje, usposabljanje in preizkus znanja delavcev iz varstva pri delu družbe ... razvidno, da so delavci seznanjeni tako z varnostjo pri notranjem prometu, ki vključuje način dvigovanja bremen, kakor tudi vrsto transportnih naprav in varnostno opremo ter varnostne ukrepe, da pri delu ne pride do poškodb. Tožnik je torej nedvomno vedel, da se na viličarju med transportom ne sme stati. Tudi sicer neka povprečna skrbnost glede varnosti pri delu bi morala tožniku preprečiti, da se je lotil že na prvi pogled tako nevarnega manevra, kot je vožnja na naloženem viličarju. Nenazadnje se tožnikova pritožba v tem delu izkaže toliko bolj neutemeljena zato, ker je ob zaslišanju sam izpovedal, da je vedel, da se na ta način ne sme delati. Upoštevajoč dejstvo, da sta tako tožnik kot viličarist vedela, da preložitev tovora ni opravljena pravilno, vendar tudi, da se je tožnik sam odločil stopili na tovor, torej da mu tega ni nihče naložil, ter na dejstvo, da viličarist po tožnikovem vzponu praktično ni mogel več preprečiti nezgode, saj je tožnik padel praktično v trenutku, ko je na tovor stopil, se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je na tožniku 60%, na toženi stranki pa 40% odgovornosti za nastalo nezgodo.

Tožena stranka izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Podlaga za odločitev o višini je določena v 200. členu ZOR. Pri odmeri se upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ta pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina za negmotno škodo predstavlja zadoščenje ob prizadeti dobrini, ki pa mora biti individualizirano in postavljeno v okvire. Sodna praksa je tako oblikovala razmerja med odškodninami za manjše, večje in katastrofalne škode, pojem pravična denarna odškodnina pa je pravni standard, ki pomeni pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka tudi v tem delu izpostavlja dejstvo, da tožnik po letu 1996 ni imel več aktivnega zdravljenja, vendar pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče pri odmeri odškodnine za to postavko upoštevalo obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel in vse nevšečnosti, ki so jih spremljale, ne zgolj časa, ki je bilo potrebno za zdravljenje. Pa tudi sicer je tožnik po letu 1996 nadaljeval z zdravljenjem pri nevrologu in osebnemu zdravniku, kar je pri odmeri odškodnine prav tako potrebno upoštevati. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti velja ugotoviti, da tožnik sicer res še vedno opravlja svoje delo, vendar pa ne tudi nekaterih aktivnosti v prostem času (ribarjenje, plezanje), kar izhaja iz njegovega zaslišanja kot tudi izvedeniških mnenj. Poleg tega tožnik še danes trpi zaradi glavobolov, pozabljivosti, težave ima s koncentracijo, z ravnotežjem, na desno uho pa sliši le 30%. Oba izvedenca sta zaključila, da zaradi trajnih anatomskih in funkcionalnih posledic invalidnost pri tožniku znaša 30%, invalidska komisija ZPIZ pa ga je ocenila kot invalida III. kategorije. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dosojena odškodnina primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse (prim. II Ips 556/94, II Ips 601/99, II Ips 30/95).

Pritožba tožeče stranke sicer napada tudi uspeh pravdnih strank in s tem posredno odmero pravdnih stroškov, vendar pa je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo, saj pri odmeri stroškov potrebno upoštevati vse okoliščine primera (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar pomeni celotni uspeh v pravdi, pa tudi zakaj so stroški nastali.

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo, saj nista utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).