TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške

pritožbenega postopka v znesku 74.550,00 SIT v 15 dneh.

 

Tožeča stranka v tožbi kumulira dva zahtevka, zahtevek na prenehanje

vznemirjanja lastnika ali domnevnega lastnika in zahtevek na

izročitev stvar. Prvi temelji na določilu 42. člena ZTLR, drugi pa na

določilu 41. člena ZTLR (če bi šlo za zahtevek lastnika, bi temeljil

na 37. členu ZTLR), saj se vznemirjanje (domnevnega) lastnika ne kaže

v odvzemu stvari (1. odstavek 42. člena ZTLR). Za odločitev o obeh

zahtevkih pa je sodišče prve stopnje moralo kot predhodno rešiti

vprašanje, ali je tožnik lastnik oziroma domnevni lastnik. Sodišče

prve stopnje res ni zapisalo, da odloča o tem kot o predhodnem

vprašanju (13. č1en ZPP), prav tako tudi ni zapisalo, da

materialnopravno podlago za rešitev tega vprašanja predstavljata 1.

in 2. odstavek 41. člena ZTLR. Vendar pa zgolj s tem, da ni navedlo

pravnih predpisov, ki so bili podlaga njegovemu odločanju, ni storilo

niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti to ne pomeni, da

jih dejansko ni uporabilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje

tudi ugotovilo odločilna dejstva, ki jih narekuje zakonski stan 1. in

2. odstavka 41. člena ZTLR, pa mu tudi ni mogoče očitati nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja. Določila 2. odstavka 41. člena ZTLR ni

mogoče obravnavati samostojno, temveč le v povezavi s 1. odstavkom

istega člena. Ta namreč opredeljuje, kdo je sploh domnevni lastnik:

to je tisti, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim

naslovom in na zakonit način, ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da

ni postal lastnik stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno po

pregledu prodajne pogodbe ugotovilo, da ima pravni naslov za

pridobitev lastninske pravice tožnik, da pa kot lastnik še ni vpisan

v zemljiško knjigo. Na drugi strani pa je ugotovilo, da ta prodajna

pogodba ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske

pravice tožencev. Zato do kolizije iz 2. odstavka 41. č1ena ZTLR niti

ne more priti. Zgolj dejstvo plačila kupnine, ki ga pritožba večkrat

poudari, pa ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev lastninske

pravice. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je

tožnik domnevni lastnik počitniškega stanovanja in ima zato pravico

od tožencev zahtevati prenehanje vznemirjanja, kot domnevni lastnik

pa tudi izročitev tega stanovanja na podlagi 1. odstavka 41. člena

ZTLR. Ugotovitev, da toženci nimajo pravnega naslova za posest

stanovanja, namreč na podlagi tega zakonskega določila opravičuje

domnevnega lastnika do tožbe na izročitev stvari.