TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podlaga tožbenega

zahtevka določba 2. odst. 72. člena ZDen ter da je tožena stranka

pasivno legitimirana v tej zadevi ter da je prav ona zavezanka za

plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane

nepremičnine, saj je po 1. odst 51. člena ZDen zavezanec za vrnitev

te nepremičnine, v vtoževanem obdobju pa je sporno nepremičnino tudi

uporabljala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so

tožeče stranke upravičene terjati odškodnino za nemožnost uporabe

vrnjene nepremičnine od uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 pa vse do

vrnitve te nepremičnine v njihovo posest ter da se ta zahtevek po

določbi 1. člena ZPP obravnava v pravdnem postopku. Določba 2. odst.

72. člena ZDen daje sicer tožečim strankam upravičenje za nazaj,

vendar pa se je o ustavnosti te določbe in njene razlage Ustavno

sodišče RS že izreklo, predvsem v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999.

Ker zahtevek po 2. odst. 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek,

ampak je poseben premoženjski zahtevek, velja zanj splošni petletni

zastaralni rok iz 361. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno

presodilo, da so tožeče stranke upravičene do odmene za izgubo tiste

koristi, ki bi jo lahko dosegle, če bi v vtoževanem obdobju

nepremičnino same uporabljale oziroma upravljale, za določitev višine

te odmene pa je tudi izbralo ustrezen način. Bruto tožena najemnina,

kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca

gradbene stroke za predmetno nepremičnino v vtoževanem obdobju,

izračunana ob upoštevanju najemnin za primerljive poslovne prostore v

bližini predmetne nepremičnine, ob odbitju stroškov vzdrževanja,

zavarovanja in upravljanja ter davka in nadomestila za uporabo

stavbnega zemljišča, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja

korist, ki bi jo tožeče stranke lahko dosegle, če bi nepremičnino v

vtoževanem obdobju same uporabljale.