TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve topnje.

 

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je zaradi uporabe vseh možnih pravnih sredstev s strani tožene stranke minilo že veliko časa in da so se zato dejstva, ki so izkazovala nevarnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe, spremenila, kar bi sodišče edinole na naroku lahko razčistilo, torej ali bo toženka s svojimi dejanji (še) onemogočala ali oteževala izterjavo, pa je potrebno pritožnikoma pojasniti, da je moralo prvostopno sodišče v obravnavanem ugovornem postopku presoditi utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo, torej je moralo ugotavljati, ali sta ob času izdaje začasne odredbe oba upnika (tožnika) izkazala za verjetne že omenjene predpostavke za izdajo začasne odredbe po čl.

265 ZIP. V tem smislu je časovno pravilno preizkušalo izdano začasno odredbo tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Zato so tiste pritožbene navedbe o kasnejšem poslovanju tožene stranke, torej poslovanju po izdani začasni odredbi, ki naj bi po njunem mnenju še bolj kazale na nevarnost onemogočanja oziroma precejšnje otežitve njune terjatve, neupoštevne in se pritožbenemu sodišču z njimi ni potrebno ukvarjati. S tem je mišljena primerjava med poslovanjem tožene stranke ob času izdaje začasne odredbe in poslovanjem ob času pritožbe, ki naj bi izhajalo iz primerjav obrazcev BON 2 APP iz obeh primerjalnih obdobij, iz česar naj bi izhajalo, da tožena stranka skriva ali vsaj drugače razpolaga s svojim premoženjem, saj preko žiro računa praktično ne posluje več.