TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1) Zahteva dr. E.P., sina obsojenega ing. M.P., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

2) Zahtevi T.B. in S.B., hčerk obsojenega dr. J.B., za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba Sodišča slovenske narodne časti v Ljubljani z dne 4.7.1945, glede obsojenega dr. J.B., po uradni dolžnosti pa še glede obsojenih dr. M.S., F.H., K.K., ing. M.P., K.R. in dr. I.S. v odločbi o kazni zaplembe premoženja razveljavi; sicer pa se v preostalem delu tudi ta zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Ali je bil obsojeni dejansko na begu ali na znanem naslovu v tujini, je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati.

Sodišče, ustanovljeno po Zakonu o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast (ZSNČ), ni bilo izredno sodišče. Zakon je namreč sprejel organ, ki je bil takrat (5.6.1945) pristojen za izvrševanje zakonodajne funkcije v Sloveniji.

Čeprav je bil ZSNČ sprejet po vojni in je inkriminiral dejanja, storjena med vojno, ni šlo za nedovoljeno retroaktivno uporabo kazenskega zakona.

Pri obsodbi zaradi političnega sodelovanja z okupatorjem po točki a 2. člena ZSNČ je potrebno presoditi, ali je v obravnavanem primeru šlo za takšno nedoločeno inkriminacijo (lex incerta), ki je omogočala arbitrarno uporabo zakona.

Kljub razveljavitvi sodbe glede odločbe o zaplembi premoženja zadeva v tam delu ni vrnjena v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, saj bi bilo ponovno odločanje o morebitnem izreku te kazni v nasprotju s sedaj veljavnim pravnim redom, ki šteje vse zaplembe premoženja na podlagi določil ZSNČ za krivične.