TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi toženca in stranske intervenientke na strani tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem in drugem odstavku) glede premoženjske škode za 5.146,59 EUR in nepremoženjske škode za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 12.518,77 EUR, oboje z dosojenimi obrestmi, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, sicer pa se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Vzročnost v obravnavanem primeru ni očitna („naravna“), pač pa pravna, saj gre za očitek opustitve ravnanja, kakršnega naj bi od strokovnjaka terjale okoliščine. Zato je ni mogoče spregledati in nadomestiti z golo ugotovitvijo o časovnem zaporedju dogodkov. Sodišče bi moralo ugotoviti (to dokazno breme pa je na tožniku), da je ravnanje toženčevih zdravnikov povečalo verjetnost njegove škode, ki mu je nastala (izguba presajene ledvice in vsa škoda, ki jo s tem v zvezi ustrezno opredeljuje). Pri tem je treba vzročnost analizirati prospektivno, namreč upoštevati verjetnost, ali bi do škodnega dogodka prišlo tudi v drugačnih okoliščinah, ne le v teh, ki so se dejansko zgodile. Upoštevati je treba mejni prag zadostne verjetnosti, in sicer 50 %.