TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena določba 1. odstavka 234.a člena KZ na način iz 1. točke 1. odstavka 372. člena ZKP.

Razlika med kaznivim dejanje goljufije po členu 217 KZ in kaznivim dejanjem poslovne goljufije po členu 234a KZ je v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti ter da pri tem kaznivem dejanju ni potrebno, da bi storilec zasledoval goljufivi namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, temveč je izvršitev dejanja možna tudi med njegovim izvajanjem.

Zapeljati v zmoto pri kaznivem dejanju poslovne goljufije lahko pomeni že samo dejstvo, da je storilec z načinom sklenitve pogodbe, ki mu je včasih dodana še pisna garancijska izjava, zagotavljal, da je posel zanesljiv, čeprav v resnici ni bil.

V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.

Za sklepčnost obtožnega akta glede kaznivega dejanja po 234.a členu KZ v smislu konkretizacije gospodarske dejavnosti, kot jo opredeljuje 1. točka 5. odstavka 126. člena KZ, zadošča navedba, da je obsojenec dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti s tem, da je kot samostojni podjetnik zaradi tega, da bi lahko opravljal svojo dejavnost, z oškodovancem sklenil "pogodbo o nakupu blaga".