TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornice obs. S.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 (stotisoč) SIT povprečnine.

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. S tem ko je sodišče ob zavrnitvi predlaganih dokazov presodilo, da navedeni dokazi glede na že izvedene ne morejo vplivati na drugačno oceno ugotovljenih odločilnih dejstev, ni kršilo določbe 2. odstavka 17. člena ZKP.

Z navedbami, da sodišči obeh stopenj napačno ocenjujeta obsojenčevo ravnanje, da je bil oškodovanec v vlogi napadalca in da je napačen zaključek, da dejanje ni bilo storjeno v silobranu, zahteva napada dejanske zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).