TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi. Sklepa sodišč prve in druge stopnje se v delu, v katerem je odločeno o predlogu 11. in 12. predlagatelja spremenita in se njuna predloga zavrneta.

V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Predlagatelji ne morejo zahtevati pravnega varstva na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 17. člena v postopku, urejenem v ZVOP od 18. do 25. člena. V spornem primeru bi udeležena krajevna skupnost, z zapisom spornih osebnih podatkov na spominsko ploščo, lahko posegla le v pravico do varstva osebnih podatkov umrlih - kolikor bi bilo o takem posegu po določbah ZVOP mogoče govoriti - ne pa v pravico do varstva osebnih podatkov predlagateljev kot njihovih živečih sorodnikov. Toda določbe ZVOP take razlage ne omogočajo. Osebnostne pravice posameznika praviloma prenehajo z njegovo smrtjo.

Postmortalno trajanje je mogoče dopustiti le pri tistih osebnostnih pravicah, pri katerih je to nedvoumno določeno v zakonskih določbah (glej npr. 59. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah). ZVOP ne ureja postmortalnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov.

Enajsti in dvanajsti predlagatelj sta Združenje borcev in udeležencev NOB O. Š. L. in Zveza borcev NOV Slovenije Krajevni odbor G.. Po 157. členu ZOR lahko zahteva pravno varstvo tisti, katerega osebnostne pravice so bile kršene, torej neposredni oškodovanec. Zato navedeni združenji ne moreta na podlagi 157. člena ZOR, v imenu ali namesto svojih članov, uveljavljati pravnega varstva.

Ni pravilno stališče zahteve, da sorodniki umrlega tudi na drugi podlagi (ne na podlagi ZVOP), namreč na podlagi osebnostnih pravic, ki gredo njim samim in ki izvirajo iz osebnih dobrin njihovih pokojnih sorodnikov, ne morejo biti aktivno legitimirani za zahtevek za pravno varstvo, kakršnega so v tej zadevi uveljavljali upravičeni predlagatelji, in o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom.

Iz vsebine zahtevka lahko razberemo, da pravnega varstva ne uveljavljajo zaradi posega v njihovo podatkovno zasebnost, temveč zato, ker menijo, da sta nasprotna udeleženca s svojim ravnanjem prizadela njihov spomin na osebnost umrlega, torej pravico do pietete.

Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti.

V primeru, kakršen je obravnavani, je naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot dvojen interes: kot interes, da se izve za podatke o žrtvah vojne v tem stoletju (omejeno na sporni del spominske plošče, v drugi svetovni vojni), in kot interes, da se izve za stališče nasprotnih udeležencev do ideje narodne sprave.

Pri tehtanju pomena teh pravic in pri odločanju, katera od njih mora biti zaradi druge omejena, je ključno vprašanje tole: ali je udeležena krajevna skupnost, zato da bi izrazila idejo narodne sprave, smela uporabiti sporne osebne podatke pokojnih sorodnikov upravičenih predlagateljev tudi brez pristanka predlagateljev.

Osebnostna pravica predlagateljev je namreč tudi pravica do pietete, ki jo gojijo in smejo gojiti do prav teh svojih pokojnih - gojiti pa seveda v skladu s svojim prepričanjem, ki je (v skladu s citiranim 1. odstavkom 39. člena URS) lahko tudi pieteta do razlogov ali okoliščin smrti teh pokojnih, padlih ali umrlih med drugo svetovno vojno.

Vrhovno sodišče je presodilo, da je udeležena krajevna skupnost s tem sporočilom hotela izraziti idejo simbolične narodne sprave. Zato vprašanju pravice oziroma interesa javnosti, da izve za podatke o vojnih žrtvah, in vprašanju kakšen je lahko ta interes v primeru, ko so bili določeni podatki že objavljeni - kakor so bili, po nezanikanih trditvah predlagateljev, podatki o njihovih umrlih sorodnikih, med drugim tudi na spomenikih - ni mogoče pripisati kakšnega odločilnega pomena. Vrhovno sodišče sodi, da je tudi ob upoštevanju te okoliščine pri oceni in tehtanju nasprotujočih si interesov predlagateljev in nasprotnih udeležencev pravilen sklep sodišča druge stopnje: v takem primeru, kakršen je obravnavani, varstvo pravice do svobodnega izražanja ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebnosti, ne glede na to ali izhajamo iz pravice do podatkovne zasebnosti ali iz pravice do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti posameznika. Poseg udeležene krajevne skupnosti v pravico do zasebnosti upravičenih predlagateljev v tem primeru ni bil sorazmeren z javnim interesom in je bil zato neutemeljen.

Po določbi 157. členu ZOR namreč lahko sodišče na zahtevo odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. Z navedbo osebnih podatkov umrlih svojcev na spominski plošči je prišlo do posega v pravico do pietete predlagateljev. Prenehanje dejanja je mogoče doseči z izbrisom teh osebnih podatkov s spominske plošče. Zato je bila nasprotnima udeležencema na podlagi 157. člena ZOR utemeljeno naložena obveznost zbrisati sporne osebne podatke iz spominske plošče.