TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ločevanje med dvema razmerjema. Eno obstoja med plačnikom okoljske dajatve - tožečo stranko in službo, ki določa in pobira okoljsko dajatev, drugo razmerje pa med tožečo stranko kot plačnikom in neposrednim zavezancem za okoljsko dajatev in tožencem kot uporabnikom storitev javne službe v navedeni smeri kot posrednim, a končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V prvem primeru pride v poštev pristojnost carinske službe po določbah davčnih predpisov in predpisov o carinski službi, kar vse se odvija po pravilih o upravnem postopku in ne sodi v sodno pristojnost. Na drugo razmerje, ki je predmet obravnavanega spora, se določbe 5. člena sedanje Uredbe, ki napotujejo na uporabo davčnih in carinskih predpisov, ne nanašajo. Drugi odstavek 11. člena sedaj veljavne Uredbe določa, da za zavezanca za komunalno odpadno vodo okoljsko dajatev izračunava, zaračunava in plačuje izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode, zaradi česar se da že po gramatikalni razlagi sklepati, da je zaračunavanje tistega, kar je bilo vplačano v korist zavezanca za plačilo te okoljske dajatve, prepuščeno plačniku te okoljske dajatve, prav tako pa tudi izračun tovrstnega bremena za posameznega uporabnika. V navedenih predpisih ni nikjer podlage za zaključek, da bi po sedanji Uredbi bilo vzpostavljeno neposredno razmerje med carinsko službo in uporabnikom - končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V kolikor obstoja dolžnost plačnika okoljske dajatve, da carinski službi predloži ustrezne obračune, ki vsebujejo tudi število dejanskih uporabnikov in podatke o porabljeni količini vode, je to mogoče razumeti kvečjemu kot podlago za možen izračun obsega in višine okoljske dajatve, ki pa jo mora poravnati gospodarsko javna služba, v danem primeru tožeča stranka, saj je kot rečeno izrecno določeno, da ta služba obračunava in zaračunava na posameznega uporabnika odpadajoči del okoljske dajatve, ki jo je bila dolžna sama vplačati na posebej določen račun in pod kontrolo carinske službe. Upravičenje tožeče stranke kot gospodarske javne službe, da zahteva povračilo od dejanskih uporabnikov storitev temelji tudi na 59. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 s poznejšimi spremembami), po katerem uporabniki za uporabo javnih dobrin, ki so izmerljive, plačujejo tem ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila.