TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev :

V zahtevi za dostop do informacije javnega značaja z dne 8. 11. 2005 je prosilec kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu, A. d.o.o., navedel, da se želi seznaniti s prodajno pogodba o prodaji skupno 114.527 navadnih imenskih prosto prenosljivih delnic izdajatelja B. d.d. z oznako ..., kar predstavlja 29,8 % vseh delnic omenjene družbe, po ceni 4.500,00 SIT za eno delnico, sklenjena med prodajalci C. d.d., D. d.d. in E. d.d., ter na podlagi dražbe, ki je bila dne 30. 9. 2005 s kupcem F. d.d., ki je bil najuspešnejši dražitelj, saj je izlicitiral ceno 4.500,00 SIT za eno delnico ... Prosilec je navedel, da se želi seznaniti z vsebino informacije na način posredovanja fotokopije pogodbe.

Tožeča stranka je prosilcu poslala dopis z dne 8. 11. 2005 in ga seznanila, da je Slovenska odškodninska družba d.d. (v nadaljevanju SOD) kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo, organizirana kot delniška družba, torej kot gospodarska družba, za katero sta značilna predvsem pridobiten namen in opravljanje pridobitne dejavnosti (dejavnosti, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička – Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 15/2005; ZGD-UPB1). SOD je bila sicer leta 1993 z Zakonom o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93, 48/94, ZSOS) ustanovljena kot Slovenski odškodninski sklad, vendar se je leta 2000 s sprejemom Zakona o javnih skladih (ZJS, Uradni list RS, št. 22/2000) njeno ime spremenilo v Slovensko odškodninsko družbo d.d.. Skladno z ZJS je namreč javni sklad pravna oseba javnega prava, ki upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga je Republika Slovenija ali samoupravna lokalna skupnost namenila za zagotavljanje javnega interesa, pri čemer pa je zakonodajalec s spremembo imena SOD ocenil, da le-ta ne zagotavlja javnega interesa, temveč deluje tržno, kar je značilnost gospodarskih družb kot pravnih oseb zasebnega prava. Nedvomno so ustanovitev SOD narekovali javni interesi, zaradi česar je bilo nanjo tudi preneseno določeno premoženje, vendar pa SOD pri upravljanju omenjenega premoženja ne zasleduje javnih interesov. Poslovanje SOD je namreč podrejeno pridobitnemu namenu, cilj upravljanja in razpolaganja z deleži in delnicami v lasti SOD je oplemenitenje premoženja ter ustvarjanje dobička. SOD tudi ni uvrščena med uporabnike proračuna (Pravilnik o določitvi neposrednih in posrednih uporabnikov državnega in občinskih proračunov, Uradni list RS, št. 46/2003). SOD kot finančna institucija ni pravna oseba javnega prava. Dokumenti, ki se nanašajo na upravljanje, ne morejo predstavljati informacije javnega značaja. Podatki, ki se nanašajo na postopke oziroma na sklenitev pravnih poslov v zvezi s finančnimi naložbami SOD, štejejo skladno s Sklepom vodstva Slovenske odškodninske družbe d.d., sprejetim na podlagi Statuta Slovenske odškodninske družbe d.d., ter določil ZGD, za poslovno skrivnost in jih torej posledično javnosti ne morejo posredovati. SOD je kot nosilka javnega pooblastila na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic ter Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja glede postopkov, ki jih vodi kot nosilka javnega pooblastila, zavezanka za dostop do informacij javnega značaja, in sicer le glede informacij, ki se nanašajo na prej navedeni delovni področji SOD.

V pritožbi, ki jo je prosilka naslovila na toženo stranko, je prosilka navedla, da je SOD pravna oseba javnega prava in kot taka je dolžna spoštovati Zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Navaja, da je SOD objavil na SEOnet-u Ljubljanske borze informacijo, da je prodal 26.568 delnic B. d.d. z oznako ..., po ceni 4.500,00 SIT za eno delnico. Očitno je torej po mnenju SOD poslovna skrivnost sama vsebina prodajne pogodbe, s katero se želi prosilec seznaniti kot z informacijo javnega značaja, ne pa cena in količina prodanih delnic, kot bi pričakovali, glede na dejstvo, da gre za finančno naložbo SOD. Pritožbi je priložil objavo SOD z dne 3. 10. 2005. Predlagal je, da tožena stranka odločbo z dne 8. 11. 2005 razveljavi in da odloči, da je SOD dolžna prosilcu razkriti informacijo.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v prvi točki izreka pritožbi in zahtevi prosilca ugodila. V drugi točki izreka je tožeči stranki naložila, da je dolžna v roku treh dni od prejema te odločbe prosilcu posredovati fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji delnic izdajatelja B. d.d. sklenjene med prodajalci C. d.d., D. d.d. in E. d.d. s kupcem F. d.d. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je Pooblaščenec o pritožbi prosilca že odločil z odločbo z dne 8. 8. 2006, št. 021-91/2005/4, s katero je pritožbi in zahtevi prosilca ugodil in naložil organu, da prosilcu posreduje zahtevani dokument. Zoper odločbo Pooblaščenca je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. U 2065/2006-17 z dne 29. 8. 2007 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, pooblaščencu pa naložilo, da mora v ponovljen postopek pritegniti tudi stranke, na katere pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba Pooblaščenca.

Na poziv Pooblaščenca so odgovorili vsi trije pozvani pravni subjekti: C. d.d., G. d.d. in F. d.d. Tožena stranka nato v izpodbijanem aktu ugotavlja, da je izpolnjen prvi in odločilni kriterij za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, saj je bil organ kot finančna organizacija ustanovljen z 2. členom Zakona o slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS). Prav za izpolnjevanje teh z zakonom določenih nalog, organ izdaja obveznice in druge vrednostne papirje ter upravlja z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v skladu z zakonom, medtem ko obveznice organ izroča upravičencem na podlagi pravnomočnih odločb (6. člen). Med drugim se sklicuje tudi na 14. in 19. člen ZSOS. Iz navedenega izhaja popoln vpliv države na celotno poslovanje organa, kot tudi na imenovanje vseh organov upravljanja, česar v zasebno-pravni sferi ni mogoče zaslediti. Za pravne osebe javnega prava je glavni element opredelitve ustanovitveni akt in sicer zakon ali drug oblastni akt. Pri slednjih so za presojo pomembni še drugi pomožni kriteriji, od izvajanja javnih pooblastil in javnih nalog, obvezni obstoj, vpliv države na upravljanje in podobno. Pri tem je potrebno vse kriterije obravnavati kot celoto, saj samo en kriterij ne da popolnega odgovora. Pri organu ne gre in ne more iti za uresničevanje zasebnih interesov družbe oziroma družbenikov, kot tudi ne za prostovoljno povezovanje (družbenikov) v neko statusno obliko. Organ v delu svoje dejavnosti izvaja javna pooblastila (1. člen ZSOS). Glede na zgoraj navedeno, je pravno irelevantno, da je organ zgolj zaradi svoje pravnoorganizacijske oblike delniške družbe pravna oseba zasebnega prava. Pooblaščenec ugotavlja, da organ res ni organiziran kot javni sklad, vendar to še ne pomeni, da ni pravna oseba javnega prava. Javni sklad je namreč samo ena od možnih statusnih oblik, v katero se pravna oseba javnega prava lahko organizira. Nadalje tožena stranka pravi, da ZJF v členih 80.a in 80.j ureja prodajo državnega finančnega in stvarnega premoženja, ti členi pa se uporabljajo tudi za prodajo kapitalskih naložb, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država večinsko kapitalsko naložbo, v drugih gospodarskih družbah. Da gre v obravnavanem primeru za državno premoženje in da organ še vedno razpolaga s premoženjem, ki je (zgolj) državna last, izhaja tudi iz trenutno aktualnih prenosov premoženja na organ. Javno pravni položaj organa in obenem splošni javni interes po dobrem poslovanju organa izhajata tudi iz razumevanja specifične družbene ureditve v Republiki Sloveniji pred osamosvojitvijo leta 1991 in zato iz samega namena ustanovitve organa, posredno določenega v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92). Organ je v postopku lastninjenja družbenih podjetij (obdobje tranzicije) odigral pomembno vlogo, saj je del nenominiranega družbenega kapitala s prenosom dobil znanega lastnika. Sklicuje se na 1. člen, 3. člen, 17. člen in 22. ter 40. člen ZLPP. Organu je bilo torej v upravljanje zaupano veliko premoženje, ki nedvomno ne izhaja iz zasebno – pravne sfere. Tožena stranka se sklicuje tudi na to, da je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 11. 5. 2006, št. U 167/2006-16 odločilo, da je organ pravna oseba javnega prava. Pooblaščenec nadalje ugotavlja, da prosilec zahteva informacijo, ki se nahaja v obliki pisnega dokumenta, s katerim organ razpolaga, saj se pogodba o prodaji delnic družbe B. d.d. nahaja v njegovi posesti. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katerega je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pojem delovno področje iz 1. odstavka 4. člena ZDIJZ je torej bistveno širši od pojma delovnega področja po določilih ZSOS, saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, navadno določenih v področnih zakonih (kot v tem primeru ZSOS), temveč vse informacije, ki so na kakršenkoli način povezane s temi pristojnostmi. Ker se prosilčeva zahteva nanaša na informacije o sklenjeni konkretni prodajni pogodbi, gre tudi v tem delu za delovno področje organa in zato zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za obstoj informacije javnega značaja. V ponovljenem postopku je Pooblaščenec v skladu z navodili Upravnega sodišča pozval v postopek vse tiste, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala določitev organa. Vse prizadete stranke so odgovorile na poziv tožene stranke.

V zvezi z izjemami iz 6. člena ZDIJZ tožena stranka pravi, da mora družba s pisnim sklepom določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odstavek 40. člena ZGD-1). V obravnavanem postopku so se tako organ, kakor tudi pogodbene stranke C. d.d., G. d.d. in F. d.d., ki jih je Pooblaščenec pozval v postopek kot stranske interveniente, sklicevali na sklep oziroma pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZGD-1, zato je Pooblaščenec presojal, ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih določa zakon za določitev poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju.

Tožena stranka ugotavlja, da se je organ skliceval na sklep z dne 29. 3. 2005, ki ga je vodstvo organa sprejelo na podlagi 39. člena ZGD-1 in Statuta, ki v 1., 2. in 3. točki in na splošno določa, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, v 4. točki pa je določeno, kdo je dolžan poslovno skrivnost varovati. Navedeni sklep pa ne določa, na kakšen način naj bi družba poslovno skrivnost varovala. Z načinom varovanja je zlasti mišljeno, da sklep ne le, da določa podatke, ki so poslovna skrivnost, temveč da določa, kdo in kako hrani zaupne podatke, ter kdo odloča o tem, kdaj in kako se zaupni podatki sporočajo drugim osebam. Pooblaščenec zato ocenjuje, da takšen sklep ne izpolnjuje subjektivnega kriterija za določitev poslovne skrivnosti, na podlagi katerega bi lahko šteli dokument, ki je predmet zahteve prosilca, za poslovno skrivnost. Zgolj splošno in pavšalno opredeljevanje poslovne skrivnosti ni v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZGD-1, ki zahteva takšno mero določnosti, da se odpravi vsak dvom v to, kateri podatek se šteje za poslovno skrivnost. Takšne določnosti sklep, na katerega se sklicuje organ, ne omogoča. Prav tako pa tudi dokument, ki je predmet zahteve, nikjer ni označen kot poslovna skrivnost. V praksi je pogosto označevanje z vidno oznako „poslovna skrivnost“, zgoraj desno, vedno pa na vsaki strani (pisnega) dokumenta. Po oceni Pooblaščenca je pravilno označevanje dokumenta bistvena okoliščina subjektivnega določanja poslovne skrivnosti, saj drugače ni mogoče doseči cilja, ki ga zasleduje subjektivni kriterij. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da dokumenta, ki je predmet zahteve, z vidika sklepa organa o varovanju poslovne skrivnosti, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZGD-1. Obstoj poslovne skrivnosti pa je treba ugotavljati tudi z vidika sklepov oziroma Pravilnika o varovanju poslovne skrivnosti pogodbenih strank, ki jih je Pooblaščenec pozval v postopek, zaradi morebitnega vpliva njegove odločbe na njihove pravice in pravne koristi.

C. d.d. je sporočila, da se v skladu z določilom 7. člena Pravilnika C. d.d. o varovanju poslovne skrivnosti (v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je sprejela uprava dne 17. 3. 2005, za poslovno skrivnost štejejo vsi podatki, ki se nanašajo na nakupe in prodaje finančnih instrumentov, kamor sodijo tudi vrednostni papirji. Glede na določilo 1. odstavka 9. člena Pravilnika morajo biti materialni podatki, ki štejejo za poslovno skrivnost, vidno označeni z oznako „Poslovna skrivnost“, vendar se v skladu z 2. odstavkom 9. člena Pravilnika, ne glede na določilo 1. odstavka 9. člena Pravilnika podatki, gradiva, ukrepi, postopki in predmeti, ki štejejo za poslovno skrivnost po 7. členu Pravilnika, kot taki obravnavajo tudi v primeru, če ne nosijo oznake, da gre za poslovno skrivnost. Ker torej vsebina pogodbe, ki je predmet zahteve, predstavlja skladno z njihovim internim aktom poslovno skrivnost, jo je C. d.d. dolžna kot tako tudi varovati. Poleg tega prizadeta stranka izpostavlja vprašanje, ali je vsebina pogodbe sploh informacija javnega značaja, saj sta najmanj dve pogodbeni stranki (E. d.d. in F. d.d.) osebe zasebnega prava, ki nista zavezani ravnati po ZDIJZ. Morebitno razkritje vsebine pogodbe po določilih ZDIJZ ne trči tako zgolj ob pravico C. d.d. do varovanja poslovne skrivnosti, ampak nujno trči tudi ob pravico drugih zasebnih subjektov. Skladno z 10. členom Obligacijskega zakonika se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. C. d.d. ne more in ne sme enostransko brez izrecnega soglasja preostalih pogodbenih strank odločiti, ali bo vsebino pogodbe razkrila ali ne, ter komu in kdaj jo bo razkrila. Ob takšni ugotovitvi je sporno tudi vprašanje, ali je vsebina tovrstne pogodbe sploh lahko informacija javnega značaja, saj ne ustreza njeni definiciji skladno s 4. členom ZDIJZ, ker dokumenta ni organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Nadalje tožena stranka pravi, da je tudi G. d.d. sporočila, da nasprotuje razkritju dokumenta, ki ga zahteva prosilec. Pri tem se je sklicevala na interni akt, Pravilnik o poslovni skrivnosti G. d.d. z dne 17. 5. 2002, s katerim so seznanjeni delavci, člani organov in druge osebe. G. d.d. navaja, da je v okviru 5. člena Pravilnika določeno, kateri podatki stranskega udeleženca štejejo za poslovno skrivnost, tako je v 4. točki določeno, da kot poslovna skrivnost štejejo podatki družbe v zvezi s finančno knjigovodskimi zadevami. Pravilnik v 6. členu opredeljuje, kdo je dolžan varovati poslovno skrivnost, nadalje je v 9. in 10. členu Pravilnika določen način varovanja poslovne skrivnosti, v 6., 11. in 12. členu pa so opredeljene obveznosti oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost. G. d.d. kot stranski udeleženec še poudarja, da je oseba zasebnega prava, zaradi česar ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Prav tako gre v konkretnem primeru za civilnopravno pogodbeno razmerje, zato predmetna pogodba ne more predstavljati informacije javnega značaja, ki je skladno z ZDIJZ dostopna vsem pravnim in fizičnim osebam. F. d.d. je v postopku predložila sklep z dne 26. 9. 2005, ki ga je uprava družbe sprejela v skladu s Pravilnikom o varovanju poslovne skrivnosti in varstvu osebnih podatkov z dne 26. 2. 2001, in s katerim so kot poslovna skrivnost določeni vsi podatki, ki se nanašajo na nakup delnic izdajatelja B. d.d. z oznako ... na javni dražbi dne 30. 8. 2005, vključno z vsemi sklenjenimi prodajnimi pogodbami, ter z ostalo pisno dokumentacijo v povezavi s sklenjenimi pogodbami.

Pooblaščenec ugotavlja, da tudi pri zgoraj navedenih sklepih oziroma pravilniku C. d.d., G. d.d., kot pravne naslednice E. d.d. in F. d.d., niso izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva subjektivni kriterij, in sicer iz naslednjih razlogov:

Pravilnika, na katerega se sklicuje G. d.d., v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj ta pravilnik zagotovo ne more veljati oziroma zajemati dokumenta, ki je predmet zahteve. V času nastanka zahtevanega dokumenta je namreč bila E. d.d. kot pogodbena stranka v zahtevanem dokumentu samostojna pravna oseba, in zato pravilnik pravne naslednice, ki je sicer veljal v istem obdobju, ni mogel veljati tudi za drugega, takrat samostojnega pravnega subjekta. Tako široka razlaga Pravilnika, na katerega se sklicuje G. d.d. bi bila po oceni Pooblaščenca tudi v nasprotju s pravno varnostjo kot eno temeljnih zahtev načela pravne države (2. člen Ustave RS). Glede sklepa, ki ga je predložila F. d.d. in Pravilnika, na katerega se sklicuje C. d.d., pa se Pooblaščenec v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev, ki jo je Pooblaščenec navedel pri obravnavi sklepa organa o varovanju poslovne skrivnosti z dne 29. 3. 2005, kjer je poudaril, da je pri subjektivnem kriteriju zlasti pomembno tudi pravilno označevanje samega dokumenta.

Pri tem pa ni mogoče mimo ugotovitve, da so bistvene sestavine dokumenta, ki je predmet zahteve, že javno dostopne, kar tožena stranka obrazlaga v nadaljevanju izpodbijanega akta.

Kljub navedenemu pa je Pooblaščenec na podlagi 2. odstavka 247. člena ZUP moral ugotoviti, ali dokument prestane škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa 2. odstavek 39. člena ZGD-1.

Po pregledu zahtevanega dokumenta Pooblaščenec ugotavlja, da ne vsebuje podatkov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na tržni položaj organa niti ostalih pogodbenih strank. Bistvena sestavina in značilnost poslovne skrivnosti je, da je podatek, ki velja za poslovno skrivnost, znan le določenemu, omejenemu krogu ljudi. Podatek, ki je znan ali dostopen širšemu krogu, ne more veljati za poslovno skrivnost. Zato v prvi vrsti ne more biti poslovna skrivnost podatek o številu delnic, ki so predmet prodajne pogodbe in jih imajo v obravnavanem primeru organ in pogodbene stranke v okviru svojih kapitalskih naložb v drugi družbi, saj je ta podatek znan in dostopen širšemu krogu oseb oziroma javnosti. Tako so bili na primer na svetovnem spletu, na spletni strani objavljeni natančni podatki o številu delnic in deležev, ki jih imajo pogodbene stranke v podjetju B. d.d. Iz enakega razloga, torej zaradi javne dostopnosti do podatkov, ne more predstavljati poslovne skrivnosti podatek o ceni delnice in kupcu delnic. Na spletni strani je bilo namreč objavljeno število delnic izdajatelja B. d.d., ki so bile predmet prodaje, kdo je prodajalec, kdo je kupec in zlasti, za kakšno ceno so bile prodane. Za ostale podatke, ki jih vsebuje zahtevani dokument, pa Pooblaščenec ugotavlja, da gre za splošne določbe, ki jih ureja OZ (plačni pogoji, številke transakcijskih računov, ki so javno dostopne na spletni strani Banke Slovenije, sankcije v primeru zamude plačila kupnine, razlogi za razdrtje pogodbe) in prav tako ne ustrezajo kriterijem, na podlagi katerih določen podatek lahko označimo za poslovno skrivnost. Gre namreč za podatke, ki nikakor ne morejo vplivati na konkurenčni položaj organa in pogodbenih strank. Zaradi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da z razkritjem zahtevanega dokumenta niti organu niti ostalim pogodbenim strankam, ki so v ponovljenem postopku stranski intervinienti, nikakor ne bo nastala občutna škoda, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba, zato podatki v zahtevanem dokumentu na morejo predstavljati poslovne skrivnosti niti v smislu 2. odstavka 29. člena ZGD-1.

Na koncu obrazložitve izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je Pooblaščenec že v predhodno izdani odločbi v tej zadevi z dne 8. 8. 2006 kot glavni argument, da pri dokumentu, ki je predmet zahteve, ni podana izjema iz 2. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, in je zato prosto dostopen, navedel in s povezavo na svetovni splet dokazal, da so bistveni podatki iz pogodbe že javno dostopni, zato jih nikakor ni mogoče več šteti za poslovno skrivnost. Iz tega razloga je popolnoma brezpredmetno, ali obstajajo sklepi oziroma pravilniki o varovanju poslovne skrivnosti oziroma ali posamezen pravni subjekt zatrjuje poslovno skrivnost. Bistveno za poslovno skrivnost je namreč prav to, da je znana samo določenemu, omejenemu krogu ljudi. Zato podatki po tem, ko enkrat postanejo znani ali dostopni širšemu krogu ljudi, kljub obstoju sklepa ali pravilnika, ki takšen podatek opredeljuje za poslovno skrivnost, izgubijo položaj poslovne skrivnosti. Bistvo instituta poslovne skrivnosti je namreč prav v tem, da se varuje konkurenčna prednost podjetja. To pomeni, da v primeru, če je določen podatek že javno dostopen, tega instituta ni mogoče več uporabiti oziroma se nanj sklicevati. To posledično pomeni, da Pooblaščenec v obravnavanem primeru ne vidi razloga, da bi moral v postopek pozvati tudi druge pogodbene stranke v skladu z 9. in 44. členom ZUP, saj njihove izjave nikakor niso pomembne za odločitev Pooblaščenca. Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) namreč govori o tem, da je potrebno dati stranki, preden se izda odločba, možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščina, ki so pomembne za odločbo. Ker je v okviru postopka Pooblaščenec ugotovil, da so vse bistvene sestavine pogodbe, ki je predmet zahteve, že javno dostopne, izjave pogodbenih strank nikakor niso mogle spremeniti odločitev Pooblaščenca. Če je nekaj dostopno širšemu krogu ljudi, že pojmovno ne more biti hkrati tudi poslovna skrivnost, kot jo opredeljuje 39. člen ZGD-1. Zato je po mnenju Pooblaščenca potrebno vsakokrat posebej ugotavljati, ali stranke lahko s svojimi izjavami vplivajo na odločitev organa oziroma na odločbo. Če temu ni tako, ker odločitev organa temelji na zakonu, je pozivanje strank v postopek v nasprotju z načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se postopek vodi hitro in s čim manjšimi stroški ter zamudo.

V tožbi tožeča stranka pravi, da je ustanovitveni akt in ustanovitelj sicer eden izmed kriterijev, ki se uporabljajo pri delitvi pravnih oseb na pravne osebe javnega in zasebnega prava, vendar pa okoliščina, da je ustanovitelj pravna oseba javnega prava in da je pravna oseba ustanovljena z zakonom, še ne zadošča za sklep, da je takšna pravna oseba že oseba javnega prava. To bi namreč pomenilo, da država, lokalna skupnost nikakor ne moreta ustanoviti pravnih oseb, ki se ravnajo po zasebnem pravu. Sklepanje, da so vsi subjekti, ki so ustanovljeni z javnopravnim aktom, osebe javnega prava, je napačno. Dejstvo je namreč, da sta bili z zakonom, to je Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/1991, 45/1994) ustanovljeni tudi H. d.d. ter I. d.d., ki sta nesporni pravni osebi zasebnega prava. Ustanovitelj mora namen ustanoviti pravno osebo javnega prava izrecno izraziti v ustanovitvenem aktu. Pri tem ni odveč poudariti, da ZSOS tožeče stranke ne opredeljuje kot pravne osebe javnega prava. Tožeča stranka in C. d.d., katere ime se je v ZJS prav tako spremenilo, sta gospodarski družbi in ne javna sklada v smislu ZJS. Z ZJS je bilo tako jasno izoblikovano stališče zakonodajalca, da tožeča stranka ni javnopravne narave, ter da ne zagotavlja javnega interesa. Iz Poročevalca Državnega zbora RS, št. 51, letnik XXIV (4. avgust 1998) je razvidno, da je zakonodajalec želel tožečo stranko izločiti iz določil ZJS. Pri tem tožena stranka opozarja tudi na stališče, ki ga je na seji Odbora za finance in monetarno politiko kot matičnega delovnega telesa poudaril mag. J.J., namreč da tožeča stranka in C. d.d. z ZJS nista zajeti, ker sta to tipična investicijska sklada. Logika delovanja je popolnoma drugačna kot za te. Slučajno imata ime sklad, zato je predvideno, da ga prenehata uporabljati. Iz omenjenega je razvidno, da je pravna narava tožeče stranke primerljiva z investicijskimi skladi, kot jih je opredeljeval Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Uradni list RS,št. 6/1994; ZISDU) ter kasneje sprejeti Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje. Na statusnem področju je tožeča stranka kot delniška družba v celoti podrejena določilom Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006; ZGD-1), ki je predpis zasebnega prava.

Tožeča stranka se torej ne razlikuje od drugih delniških družb, položaj države v njej je le položaj delničarja, imetnika delnic, katerega pravice in obveznosti so določene s korporacijskimi pravili. Ne drži torej trditev tožene stranke, da je pri tožeči stranki razviden popoln vpliv države na njeno poslovanje, česar v zasebnopravni sferi ne zasledimo. Tovrsten vpliv države je namreč mogoče zaslediti v vseh kapitalskih družbah, v katerih je država kapitalsko udeležena, med drugim tudi v družbah, kot so npr. K. d.d., L. d.d., M. d.d., ki so nedvomno pravne osebe zasebnega prava. Tožeča stranka ne uživa nobenega posebnega položaja. Na trgu je izenačena z vsemi subjekti, ki se ukvarjajo z upravljanjem in razpolaganjem z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi. Napačna je tudi navedba tožene stranke, da tožeča stranka uživa poseben položaj glede kotacije njenih vrednostnih papirjev – obveznic na borzi. Glede 7.a člena ZSOS pa velja opozoriti, da je Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi G 1/2002-4 z dne 12. 3. 2002 že odločilo, da so obveznice, ki jih izdaja tožeča stranka, vrednostni papirji iz 1. odstavka 8. člena tedaj veljavnega ZTVP-1. Za ravnanje z njimi veljajo tako vse splošne določbe ZTVP-1 kot splošnega zakona, razen če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Omenjeno pomeni, da je tožeča stranka podrejena določilom ZTVP-1 oziroma sedaj veljavnega Zakona o trgu finančnih instrumentov (Uradni list RS, št. 67/2007; ZTFI), za njene obveznice pa predstavlja poseben zakon ZSOS, pri čemer je potrebno izjeme razlagati ozko. Glede na stališče teorije, da je pri presoji narave pravne osebe potrebno uporabiti kriterij pretežnosti in presoditi značilnosti posamezne pravne osebe oziroma zakonodajo, ki se zanjo uporablja, tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da se za tožečo stranko (poleg zakonodaje zasebnega prava na statusnem področju), uporablja tudi zakonodaja zasebnega prava na delovnopravnem področju. Za tožečo stranko se namreč uporablja določila Zakona o delovnih razmerjih in ne določila Zakona o javnih uslužbencih. Za tožečo stranko se prav tako ne uporablja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki prav tako velja le za javni sektor. Prav tako velja omeniti, da je v primeru razrešitve direktorja tožeče stranke glede sporov pristojno Delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče.

Za tožečo stranko se prav tako uporablja Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, saj način njenega prenehanja v ZSOS ni določen. ZPPSL praviloma za pravne oseba javnega prava ne velja, saj je način njihovega prenehanja urejen z javnopravnim aktom, predpisom o njeni ustanovitvi oziroma drugim javnopravnim aktom. Prav tako je potrebno ugotoviti, da je tožeča stranka zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost, kakor tudi davka od dohodkov pravnih oseb, medtem ko so pravne oseba javnega prava iz tega izvzete, saj je namen države, da ne obdavči sredstev, ki izhajajo iz proračuna. V zvezi z navedenim ter ob upoštevanju sklicevanja tožene stranke v izpodbijani odločbi na javna pooblastila, katerih nosilka je tožeča stranka, je potrebno pojasniti, da je tožeča stranka nosilka javnega pooblastila na dveh področjih njenega delovanja, in sicer na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic (Uradni list RS, št. 44/2002, 16/2003; ZLPZ-1) ter Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja. Področja delovanja tožeče stranke je potrebno jasno razlikovati in upoštevati, da za osebe zasebnega prava velja, da so podrejene javnemu pravu le, če pridobijo javno pooblastilo, in sicer le za področje dejavnosti, na katero se javno pooblastilo nanaša. Samo za ta del dejavnosti je torej mogoče trditi, da tožeča stranka vstopa v oblastno razmerje, pri tem pa velja poudariti, kar tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja tudi sama, da samo izvajanje javnih pooblastil ne more biti odločilen kriterij za umestitev določene pravne osebe med pravne oseba javnega prava, saj lahko javno pooblastilo pridobijo tudi pravne osebe zasebnega prava. Omenjeno izhaja tudi iz 121. člena Ustave, iz katerega je razvidno, da je javno pooblastilo dejansko namenjeno izvajanju regulatorne funkcije države preko subjektov zasebnega prava. Opozarja, da so po Komentarju zakona o dostopu do informacij javnega značaja (2005) nosilci javnih pooblastil zavezani za posredovanje informacij javnega značaja samo za tisti del dejavnosti, ki predstavlja izvrševanje javnega pooblastila.

Če bi prenosi premoženja imeli vpliv na določitev statusa pravne osebe, bi namreč morali kot javnopravne opredeljevati tudi vse pravne osebe, ki prejemajo državno pomoč. Tudi tu namreč pride do prenosa premoženja, ki ne izhaja iz zasebnopravne sfere. Poleg navedenega Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij predvideva prenos družbenega kapitala tudi na pooblaščene investicijske družbe, ki so pravne osebe zasebnega prava. Ob upoštevanju stališča, zavzetega v izpodbijani tožbi, bi bile torej tudi slednje pravne osebe javnega prava. Nadalje 40. člen ZLPP se izrecno nanaša na C. d.d. in se nanj torej v primeru tožeče stranke ni mogoče sklicevati. Na tožečo stranko preneseno premoženje je premoženje tožeče stranke – pravne osebe, ki je povsem ločena od imenika njenih delnic – Republike Slovenije. V postopku denacionalizacije je tožeča stranka le zavezanka, odločanje v denacionalizacijskih postopkih pa je pristojnost upravnih enot, kar pomeni, da vse javnopravne naloge v teh postopkih opravljajo slednje. Po mnenju tožeče stranke tudi določila ZJF, na katera se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, ne morejo biti odločilna za opredelitev narave tožeče stranke. ZJF namreč v 80.a členu uporabo njegovih določil za primere, ki ne pomenijo razpolaganja s finančnim premoženjem države in občin, torej za primere, ki se nanašajo na razpolaganje s kapitalskimi naložbami, ki jih ima pravna oseba, v kateri ima država večinsko kapitalsko naložbo, veže na dva pogoja. Poleg prodaje naložbe v gospodarski družbi s strani pravne osebe v večinski lasti države (tožeča stranka) se namreč zahteva tudi poseben odnos povezanosti omenjene pravne osebe z gospodarsko družbo (kapitalsko naložbo, s katero se razpolaga), kar zakon dokazuje z uporabo besednih zvez družba hči in družba mati. O opisanem odnosu povezanosti, ki ga predvideva zakon, v primeru naložb tožeče stranke ni mogoče govoriti (tožeča stranka je namreč v večini primerov manjšinska delničarka – glej kapitalske naložbe tožeče stranke na spletni strani tožeče stranke), zaradi česar se zanjo ZJF ne uporablja, prav tako ZJF ne more biti pokazatelj njene javnopravne narave. Računsko sodišče revidira tudi pravne osebe zasebnega prava, torej nima pristojnosti le na področju pravnih oseb javnega prava. Še več, kot je razvidno iz določil Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 1/2001; ZRacS-1), lahko le-to pod določenimi pogoji revidira tudi fizične osebe. Dejstvo, da se tožeča stranka skladno z ZRacS šteje za uporabnika javnih sredstev torej nikakor ne more pomeniti, da je tožeča stranka pravna oseba javnega prava. V nadaljevanju tožbe tožeča stranka ugovor utemeljuje s t.i. pozitivističnim in funkcionalnim pristopom k obravnavi javnopravnega statusa. Za pravno osebo javnega prava se po funkcionalističnem pristopu zahtevajo trije pogoji: 1) odločilen vpliv države na pravno osebo, 2) dejavnost pravne osebe ne sme biti komercialna ali pridobitna ter 3) dejavnost se mora izvajati v javnem interesu. Prej navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. V primeru tožeče stranke je potrebno pojasniti, da le-ta ne deluje v javnem interesu, ter da je njena dejavnost komercialne oziroma pridobitne narave in je torej s pomočjo funkcionalnega pristopa tako ni mogoče uvrstiti med pravne osebe javnega prava. Upravljanje in razpolaganje z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi je po naravi stvari namenjeno pridobivanju dobička in je zato nujno pridobitne (komercialne) narave. To izrecno poudarja tudi ZSOS, saj v 13. členu določa, da je tožeča stranka dolžna zagotoviti ustrezen donos in likvidnost za izpolnjevanje prevzetih obveznosti. Omenjeno jasno kaže, da tožeča stranka stremi k maksimiranju dobička in oplemenitenju nanjo prenesenega premoženja. Nedvomno so ustanovitev tožeče stranke pogojevale določene širše družbene potrebe.

Tudi dejavnost tožeče stranke se izvaja zaradi določene družbene koristi, vendar pa je dejavnost tožeče stranke namenjena le poravnavi obveznosti tistim osebam, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje (denacionalizacijskim in ostalim upravičencem). Navedenega ne gre enačiti z javno koristjo. Tožeča stranka namreč pri svojem delovanju ne zasleduje javne koristi oziroma javnega interesa, ampak lasten interes, njen cilj in dolžnost je, da pri upravljanju svojih naložb zagotovi ustrezen donos. Cilja tožeče stranke, ki je v zagotavljanju dobička (četudi je dobiček namenjen z zakonom določeni obveznosti tožeče stranke), ni mogoče primerjati s ciljem zagotavljanja splošne, javne koristi. Izhajajoč iz navedenega je torej nesporno, da če pravna pravila ne določajo, da se dejavnost izvaja v javnem interesu ali kot javna služba, se dejavnost izvaja kot tržna dejavnost. ZJS je v prehodnih in končnih določbah ZJS izrecno določil preimenovanje tožeče stranke, torej je zakonodajalec ocenil, da tožeča stranka ni organizirana in ne deluje v skladu z ZJS in torej njeno delovanje ni namenjeno zagotavljanju javnega interesa. V podkrepitev vsega do sedaj navedenega je tožeča stranka naročila tudi izdelavo pravnih mnenj, ki ju tožbi prilaga in na katera se v svojih tožbenih navedbah v celoti sklicuje.

Nadalje tožeča stranka pravi, da so skladno s 60. členom Statuta ter sklepom vodstva tožeče stranke z dne 29. 3. 2005 vsi podatki, ki se nanašajo na postopke oziroma sklenitev pravnih poslov v zvezi s finančnimi naložbami družbe, poslovna skrivnost tožeče stranke. Podatke, ki štejejo za poslovno skrivnost, so dolžni varovati delavci in člani organov tožeče stranke.

Statut tožeče stranke v 60. členu določa, da se vsi podatki, ki jih družba ne nameni za sporočilo javnosti, štejejo za poslovno skrivnost. Sporočila posreduje javnosti predsednik upravnega odbora, njegov namestnik ali direktor. Sklep vodstva z dne 29. 3. 2005 konkretneje določa vsebino poslovne skrivnosti, opredeljuje pa tudi osebe, ki so le-to dolžne varovati. Pogoje za hrambo vrednih in zaupnih stvari in dokumenti, ki skladno s Statutom in sklepom vodstva predstavljajo poslovno skrivnost, določa Navodilo o poslovanju z ročno blagajno in sefom z dne 13. 9. 2005. Tožeča stranka meni, da je opredelitev poslovne skrivnosti, kot je navedena v sklepu vodstva dovolj določna, prav tako zgoraj navedeno navodilo določa način hrambe tovrstnih dokumentov (tu so dokumenti, ki predstavljajo poslovno skrivnost, določena je zaupna dokumentacija z oznako „strogo zaupno“). Poleg navedenega Statut jasno določa, kdo posreduje sporočila javnosti, s čimer so podani vsi pogoji opredelitve poslovne skrivnosti skladno z ZGD-1. V zvezi z navedenim tožeča stranka še poudarja, da ZGD-1 za opredelitev poslovne skrivnosti gospodarskega subjekta nikakor ne zahteva označevanja dokumenta, ki predstavlja poslovno skrivnost. Tožeča stranka se strinja, da označevanje dokumentov z oznako poslovna skrivnost sicer odpravlja dvom oziroma omogoča takojšnje prepoznavanje gradiva, ki predstavlja poslovno skrivnost, vendar pa to ne pomeni, da gradivo, ki omenjene oznake ne nosi, ni poslovna skrivnost. Zaradi navedenega je povsem napačno pojmovanje tožene stranke, da dokument, ki ni vidno označen kot poslovna skrivnost, le-te ne more predstavljati. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da objava pomembnih poslovnih dogodkov, katerih objavo mora tožeča stranka zagotoviti skladno z določili ZTVP-1 (oziroma sedaj ZTFI), ne pomeni, da podatki, ki se nanašajo na postopke oziroma sklenitev pravnih poslov v zvezi s finančnimi naložbami družbe, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti tožeče stranke. Tožeča stranka namreč v javnih objavah skladno z ZTVP-1 oziroma sedaj veljavnim ZTFI ne razkrije vseh sestavin sklenjenih pravnih poslov, temveč le informacije, ki se tičejo tožeče stranke kot javne družbe oziroma njenega poslovanja ali ki se nanašajo na finančni instrument, katerega izdajateljica je in ki bi lahko pomembneje vplivali na ceno prej navedenega finančnega instrumenta, ob upoštevanju Sklepa o podrobnejši vsebini in načinu objave javnih družb (Uradni list RS, št. 6/2000 in ostali), ki se smiselno uporablja do uveljavitve novega predpisa. V poslovnem svetu je znano, da predstavljajo pogodbe gospodarskega subjekta poslovno skrivnost. To potrjujejo tudi navedbe v postopek pritegnjenih stranskih intervenientov – pogodbenih strank pogodbe, ki je predmet zahteve. Vsi omenjeni pravni subjekti so namreč jasno navedli, da predstavlja pogodba o prodaji delnic B. d.d. njihovo poslovno skrivnost. Z razkritjem vsebine določene pogodbe se gospodarskemu subjektu lahko povzroči občutna škoda. Ker gre v konkretnem primeru za pogodbo, ki jo je sklenilo več pogodbenih strank, je tožeča stranka glede na določila ZGD-1 dolžna varovati tudi njihove pravne koristi in podatke o pogodbi ne razkrivati, predvsem če upoštevamo dejstvo, da gre za pogodbo z subjekti zasebnega prava.

Ker je pogodba o prodaji delnic B. d.d. podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z ZGD-1, predstavlja le-ta glede na določila ZDIJZ izjemo, na podlagi katere se lahko prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. V konkretnem primeru gre tako za podatek, informacijo, pri kateri javni interes po razkritju ne more prevladati, predvsem če upoštevamo dejstvo, da prosilec javnega interesa sploh ne izkazuje, temveč z zahtevo pa razkritju pogodbe zasleduje predvsem svoj lasten, podjetniški interes.

Na koncu tožbe tožeča stranka pravi, da tožena stranka ne more odločati o statusu pravne osebe, torej odločati, ali je konkretna pravna oseba pravna oseba javnega ali zasebnega prava. Iz podatkov, s katerimi je razpolagala tožena stranka, je mogoče razbrati, da je tožena stranka v konkretnem primeru z izpodbijano odločbo odločila o stvari, o kateri sploh ni mogoče odločiti v upravnem postopku, saj gre za primer, ki ga sploh ni mogoče opredeliti kot upravno zadevo. Predlaga, da sodišče ugotovi, da je odločba tožene stranke št. 021-91/2005/18 z dne 26. 10. 2007 nična, podrejeno pa, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari oziroma podrejeno, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Ker bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, tožeča stranka naslovnemu sodišču predlaga tudi, da odloži izvršitev izpodbijane odločbe št. 021-91/2005/18 z dne 26. 10. 2007 do izdaje pravnomočne odločbe. Odločitev v konkretni zadevi pomembno vpliva na ravnanja in poslovanje tožeče stranke. Pri tem tožeča stranka vstopa v pravno – poslovna razmerja s subjekti zasebnega prava, ki informacije o transakcijah, povezanih z vrednostnimi papirji, opredeljujejo kot poslovno skrivnost in jih zato ne želijo razkrivati. Opredelitev tožeče stranke kot zavezanke skladno z ZDIJZ bi tako nedvomno vplivala na njen konkurenčni položaj in onemogočala njeno pogajalsko izhodišče. Omenjeno vpliva na možnost maksimiziranja dobička pri upravljanju in razpolaganju z vrednostnimi papirji tožeče stranke in s tem posledično na zmožnost poravnavanja njenih zakonskih obveznosti. Razkrivanje obligacijsko pravnih poslov, povezanih z vrednostnimi papirji, ki jih tožeča stranka sklepa, predstavlja onemogočenje tožeče stranke, da svoje premoženje oplemeniti in zanj na trgu doseže najboljšo ceno, zaradi česar tožeča stranka predlaga naslovnemu sodišču, da izvršitev izpodbijane odločbe odloži.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da gre v konkretnem primeru za oblastni ustanovitveni akt (zakon) in državno lastnino, kar pomeni bistveno drugačen pravni položaj, kot v primerih na področju bančništva, ki jih izpostavlja tožeča stranka (H. d.d., I. d.d.). Bistvenega pomena je prav lastništvo Republike Slovenije in ustanovitev s hierarhično zelo visokim oblastnim aktom, kar nedvomno izkazuje javnopravni in nikakor zasebnopravni položaj. Zato tudi tožbene navedbe, da je ZJS s tem, ko je tožeči stranki odvzel besedo sklad in jo nadomestil z besedo družba, kar naj bi izkazovalo njen zasebnopravni položaj, pravno ne zdržijo. Navedeno zgolj pomeni, da tožeča stranka ne posluje po pravilih ZJS, nikakor pa to ne pomeni, da zaradi navedenega sodi med pravne osebe zasebnega prava. ZJS namreč ni določil razmejevanja med osebami javnega in osebami zasebnega prava, temveč je izrecno določil le, da se Slovenski odškodninski sklad preimenuje v Slovensko odškodninsko družbo (3. odstavek 60. člena ZJS). Vsi predpisi, ki jih našteva tožeča stranka (ZGD, ZTVP-1, ZJS, ZPPSL, ZLPP), so za tožečo stranko relevantni in veljavni zgolj zaradi njene dejavnosti oziroma položaja na trgu, v ničemer pa ne izkazujejo zasebnopravnega položaja subjekta. Vrhovno sodišče RS je v sodbi z dne 12. 9. 2007, opr. št. I Up 1126/2006-2 odločilo, da se kot pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča in toženi stranki, da je tožeča stranka Slovenska odškodninska družba d.d. oseba javnega prava v smislu ZDIJZ, tako po načinu ustanovitve, namenu delovanja in razmerju do ustanovitelja. Dokument, ki je bil predmet zahteve prosilca, ne vsebuje podatkov, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja, zlasti ob ugotovitvi, da so bile bistvene sestavine prodajne pogodbe že dostopne na svetovnem spletu, zato tudi ni podana izjema po 2. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato podatki po tem, ko enkrat postanejo znani ali dostopni širšemu krogu ljudi, kljub obstoju sklepa ali pravilnika, ki takšen podatek opredeljuje za poslovno skrivnost, izgubijo položaj poslovne skrivnosti. Predmetna zadeva je upravna stvar v smislu 2. odstavka 3. člena ZUP, ki določa, da se na upravnih področjih, za katera je z zakonom predpisan posebni upravni postopek, postopa po določbah posebnega zakona, zato je tožena stranka utemeljeno odločila o pritožbi zaradi molka tožeče stranke.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka odgovarja, da je ustanovitveni akt pravne osebe le eden izmed kriterijev opredelitve pravne osebe javnega prava, nikakor pa ne edini in odločilni – predvsem ob upoštevanju pozitivističnega stališča, na podlagi katerega je potrebno namen ustanovitve pravne osebe javnega prava jasno in določno opredeliti v aktu ustanovitve, sicer ni mogoče trditi, da gre za pravno osebo javnega prava. V zvezi z navedenim velja pojasniti in poudariti tudi dejstvo, da ustanovitveni akt tožeče stranke ZSOS ne ureja zgolj ustanovitve tožeče stranke, temveč ureja celoto nekega pravnega področja. Zgolj za ustanovitev tožeče stranke ni bil potreben zakon. S sprejemom ZJS se je namreč v Republiki Sloveniji skušala vzpostaviti nekakšna tipologija pravnih oseb javnega prava, kar pomeni, da je zakonodajalec z izvzemom tožeče stranke iz določil ZJS izrecno določil, da tožeča stranka ni pravna oseba javnega prava, temveč pravna oseba zasebnega prava. Omenjeno izhaja tudi iz gradiv, ki se nanašajo na sprejemanje omenjenega zakona, kakor tudi teorije. Kapitalska udeleženost Republike Slovenije tako ne more biti argument pri presoji javno oziroma zasebnopravnega statusa tožeče stranke. Tožeča stranka vztraja pri stališču, izraženem v svoji tožbi, in sicer, da je njena poslovna skrivnost določena pravilno in skladno z zakonodajo, ki ureja to področje. Poleg navedenega tožeča stranka ponovno opozarja, da pri presojanju poslovne skrivnosti v konkretnem primeru ne gre le za tožečo stranko, temveč tudi za ostale pogodbene stranke pogodbe o prodaji delnic B. d.d. Tudi zanje namreč predstavlja omenjena pogodba poslovno skrivnost, kar je dolžna tožeča stranka upoštevati, saj jo kot stranko obligacijskega razmerja v celoti zavezujeta načelo vestnosti in poštenja in načelo nikomur škodovati, ki sta temeljni načeli obligacijskega prava. Pogodba o prodaji delnic B. d.d. tako predstavlja poslovno skrivnost po subjektivnem in objektivnem kriteriju in tožeča stranka jo je dolžna varovati. Ker statusa pravnih oseb ne urejajo predpisi upravnega prava, se v primeru odločanja o statusu pravnih oseb ne odloča o pravici na področju upravnega prava. Prav tako se v primeru določitve statusa pravnih oseb ne vodi upravni postopek ali izda upravna odločba. Veljavni predpisi tega namreč ne določajo. Da gre za upravno zadevo pa tudi ne izhaja iz same narave stvari – odločanja o statusu pravne osebe. Glede na navedeno tožeča stranka upravičeno zatrjuje, da je tožena stranka odločila o nečem, kar ni upravna zadeva in o čemer ni bila pristojna odločiti. ZDIJZ v ničemer ne posega na vprašanja določitve javno oziroma zasebnopravnega statusa pravnih oseb, zato tudi toženi stranki ne daje podlage za odločanje o statusu tožeče stranke.

Izmed prizadetih strank je na tožbo odgovorila le G. d.d., ki v odgovoru na tožbo pravi, da v celoti vztraja pri navedbah, ki jih je podala v vlogi z dne 3. 10. 2007, s katero je priglasila stransko udeležbo v upravni postopek, ki ga je vodila tožena stranka v zadevi zaradi dostopa do informacij javnega značaja št. 021-91/2005/14 in v kateri je toženi stranki sporočila, da nasprotuje razkritju prodajne pogodbe. Stranka ocenjuje, da tak zaključek ni sprejemljiv in sicer meni, da objava določenih informacij na svetovnem spletu in sicer na spletni strani časopisa, ki gotovo ne predstavlja uradne informacije, ki naj bi predstavljale bistvene sestavine pogodbe. Resničnost objavljenih informacij pa prav tako ni potrdila nobena izmed pogodbenih strank. Tako, gre v konkretnem primeru zgolj za predvidevanje, ki ni z ničemer podkrepljeno, da gre za resnično navedbo. Objava na spletni strani Ljubljanske borze v sistemu SEOnet, v kateri je bilo objavljeno število delnic, ki so bile predmet prodaje ter podatki kdo je kupec in kdo je prodajalec ter za kakšno ceno so bile prodane, predstavlja podatke, ki jih mora javna delniška družba skladno z zakonodajo objaviti in ne predstavlja celotne vsebine zadevne pogodbe. Glede na dejstvo, da tožena stranka ni seznanjena z vsebino pogodbe, je tako njena ugotovitev, da ostale informacije oziroma vsebina zadevne pogodbe, ki ni bila razkrita v javni objavi, lahko predstavljajo le splošne določbe Obligacijskega zakonika in tako ne ustrezajo kriterijem, na podlagi katerih je določen podatek opredeljen kot poslovna skrivnost, je lahko le pavšalna in nima nobene osnove, saj pogodba ne vsebujejo dobesednega prepisa omenjenih splošnih določb, prav tako pa kot že rečeno pogodba kot celota za stranko predstavlja poslovno skrivnost. Stranka se prav tako ne more strinjati z navedbo, ki jo je tožena stranka podala v odločbi zoper katero je vložena predmetna tožba in sicer, da Pravilnik o poslovni skrivnosti G., d.d., kot pravne naslednice E., d.d., ne more veljati oziroma zajemati dokumenta, ki je predmet zahteve, saj je bila E., d.d., kot pogodbena stranka v času nastanka zahtevanega dokumenta samostojna pravna oseba. Na stranko kot univerzalno pravno naslednico E., d.d., so s pripojitvijo skladno s šestim odstavkom 580. člena ZGD-1, prešle vse pravice in obveznosti prevzete družbe in je tako vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba. Skladno z navedenim je tako s pripojitvijo na stranko prešla tudi lastninska pravica na dokumentaciji E., d.d., in tako med drugim tudi na zadevni pogodbi. Kot je stranka poudarila že v vlogi z dne 3. 10. 2007, s katero je priglasila stransko udeležbo v upravni postopek, tako zadevna pogodba skladno s 5. členom Pravilnika o poslovni skrivnosti v G., d.d. (v prilogi), ki natančno določa kateri podatki stranskega udeleženca štejejo za poslovno skrivnost, in ki v 4. točki določa, da kot poslovna skrivnost štejejo podatki družbe v zvezi s finančno knjigovodskimi zadevami, šteje za poslovno skrivnost stranke. Stranka ocenjuje, da je relevanten trenutek za presojo, ali predstavlja zadevna pogodba poslovno skrivnost trenutek, ko je bila stranka povabljena k udeležbi v upravni postopek, ki ga je vodila tožena stranka, saj je Upravno sodišče naložilo toženi stranki, da v ponovljeni postopek pritegne stranke, na katere pravice in pravne koristi, bi lahko vplivala odločba tožene stranke. V trenutku priglasitve udeležbe, pa je bila lastnica zadevne dokumentacije stranka, saj je prevzeta družba prenehala obstajati z dnem pripojitve 6. 6. 2006. Iz navedenega tako sledi, da se je zadevna pogodba skladno s Pravilnikom stranke v trenutku, ko je bila vabljena, da se udeleži postopka, štela za poslovno skrivnost stranke in za takšno šteje še vedno. Razkritje njene vsebine bi gotovo škodilo konkurenčnemu položaju tako stranke kot ostalih pogodbenih strank, med drugim bi lahko vzbudilo nezaupanje potencialnih pogodbenih strank in slabše pogajalsko izhodišče v bodočih pogodbenih razmerjih povezanih s transakcijami vrednostnih papirjev, pri katerih bi bila poleg stranke udeležena tudi tožeča stranka. Prav tako želi stranka ponovno izpostaviti, da je oseba zasebnega prava, zaradi česar ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Stranka ocenjuje, da v konkretnem primeru ni izpolnjen zakonski kriterij, in sicer da je zadevno pogodbo tožeča stranka izdelala sama, v sodelovanju z drugim organom ali ga pridobila od drugih oseb. Pogodba je bila namreč sestavljena in usklajena s strani vseh štirih pogodbenih strank, pri čemer sta vsaj dve vključno s stranko osebi zasebnega prava. Odločba tožene stranke je nična, podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari oziroma podrejeno, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je s sklepom v zadevi U 503/2007 z dne 3. 12. 2008, postopek, ki je primerljiv s tem upravnim sporom, prekinilo zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti določila 4. odstavka 17. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 3. odstavka 10. člena ZInfP z vidika načela pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije). Dejansko je zaradi prekinitve omenjenega postopka prišlo do zastoja tudi v drugih primerljivih sporih, ki so odprli omenjeno vprašanje ustavnosti zakona. O tem dejanskem zastoju je sodišče obvestilo tudi stranke predmetnega upravnega spora. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010 odločilo, da 4. odstavek 17. člena ZUS-1 in 3. odstavek 10. člena ZInfP nista v neskladju z ustavo in sicer z utemeljitvijo, da v predmetni zadevi „ne gre za to, da z ustaljeno metodologijo pravnega vrednotenja ne bi bilo mogoče priti do enotne razlage (tj. do odgovora na vprašanje, katero normo je treba uporabiti v takšnem primeru), pač pa za vprašanje (odločitev), katera razlaga je prava (oziroma kateri razlagalni argumenti pridejo v poštev, v kakšnem razmerju sta si ZUS-1 in ZInfP)“ (8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). To pomeni, da Ustavno sodišče ni odločilo, da je zahteva Upravnega sodišča za presojo ustavnosti zakona premalo utemeljena in da je zato Ustavno sodišče po vsebini ne more obravnavati, ampak je v izreku, sledeč obrazložitvi odločbe, odločilo, da predmetni zakonski določbi, za kateri je Upravno sodišče štelo, da sta neustavni z vidika 2. člena Ustave, nista v neskladju z Ustavo.

V nadaljevanju te sodbe zato sodišče podaja razlago glede razmerja med 4. odstavkom 17. člena ZUS-1 in 3. odstavkom 10. člena ZInfP, pri čemer izhaja iz že postavljene razlage predmetnih določil iz sklepa o prekinitvi postopka v zadevi U 503/2007 z dne 3. 12. 2008, kajti Ustavno sodišče za odločitev, da omenjeni zakonski določbi nista v neskladju z ustavo ni podalo interpretacije teh določil, ki bi bila skladna z načelom pravne države; zato Upravno sodišče v nadaljevanju te obrazložitve deloma ponavlja vsebino iz sklepa v zadevi U 503/2007 z dne 3. 12. 2008, deloma pa na novo podaja interpretacijo relevantnih določb ZUS-1 in ZInfP, upoštevajoč učinek izreka odločbe Ustavnega sodišča in dve stališči Ustavnega sodišča iz 7. in 8. odstavka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča ter specifične okoliščine predmetnega upravnega spora.

Z vidika Ustave Republike Slovenije je upravni spor namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic, obveznosti ali pravnih koristi „posameznikov in organizacij“ v razmerju do državnih organov, (upravnih organov), lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (157. člen in 3. odstavek 120. člena Ustave). Pojma „posameznik“ (157. člen Ustave) in „državljan“ (3. odstavka 120. člena Ustave) brez dvoma kažeta, pojem „organizacija“ pa tudi dovolj jasno kaže na to, da je ustavodajalec predvidel upravni spor kot spor med zasebno-pravnim subjektom (tožnikom) in javno-pravnim subjektom (toženo stranko). Vendar pa je z vidika ustavno-pravnega koncepta upravnega spora treba upoštevati tudi določili 23. člena in 25. člena Ustave, ki „vsakomur“ dajeta pravico, da uveljavlja sodno varstvo pravic, obveznosti in pravnih koristi (1. odstavek 23. člena Ustave) oziroma da uveljavlja učinkovito pravno sredstvo pred sodiščem zoper odločitve, s katerimi javno-pravni subjekti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (25. člen Ustave) upravičencev iz tega člena. Določili 23. in 25. člena Ustave torej zaradi pojma „vsakdo“/“vsakomur“ upravnega spora izrecno ne omejujeta na spor med zasebno-pravnim in javno-pravnim subjektom. Vendar pa je treba ob tem upoštevati tudi stališče Ustavnega sodišča RS, da kadar oseba javnega prava odloča „v položaju oblastnega organa /.../ glede na naravo človekovih pravic ne more biti nosilec teh pravic“ (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-157/08 z dne 4. 11. 2008). V zadevi Up-157/08 tako Ustavno sodišče ni priznalo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da je lahko nosilec ustavnih pravic v postopku ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ker je omenjeni javni zavod kot izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v postopku odločanja o pravici zavarovanca imel položaj oblastvenega organa. Tudi v obravnavani zadevi je tožeča stranka poslala prizadeti stranki dopis o tem, da ji ne bo razkrila zahtevanega podatka, kar pomeni, da je kot oblastveni organ - glede na to, da sodišče v nadaljevanju utemeljuje, da je tožeča stranka oseba javnega prava v smislu 1. odstavka 1. člena ZDIJZ - odločala o ustavni pravici prosilca iz 2. odstavka 39. člena Ustave; tožena stranka je ta akt tožeče stranke pravilno štela za molk organa, kajti, če organ ne izda, ali ne vroči odločbe o zavrnitvi, se šteje, da je organ zahtevo zavrnil (6. odstavek 22. člena v zvezi z 27. členom ZDIJZ). Tožeča stranka je torej v položaju oblastvenega organa odločila o zadevi, saj je zavrnila zahtevo prosilca za dostop do informacije, za katero je prosilec štel, da gre za informacijo javnega značaja.

Vendar pa se obravnavani primer pomembno razlikuje od zadeve Up-157/08. V obravnavani zadevi je tožeča stranka sicer res odločala kot oblastveni organ, a je specifičnost tega primera glede na zadevo Up-157/08 v tem, da je tožeča stranka v tem primeru ob oblastvenem odločanju hkrati varovala tudi lasten pravni interes, ki ga je vezala na določbe o varstvu poslovne skrivnosti iz 39. člena ZGD-1 v zvezi z njenim svobodnim sklepanjem pogodb na trgu, ter na njeno obveznost iz 2. odstavka 40. člena ZGD-1 v razmerju do pogodbenih partnerjev oziroma drugih prizadetih strank. Poleg tega je tožeča stranka pravni interes povezala tudi z ugovorom, da ni zavezanka po določilu 1. odstavka 1. člena ZDIJZ. Zaradi tega sta v tem konkretnem primeru – z razliko od spora v zadevi U 503/2007-17 med Agencijo za pošto in elektronske komunikacije RS in Informacijskim pooblaščencem (sodba z dne 28. 4. 2010) – določili 23. in 25. člena Ustave lahko podlagi za interpretacijo razmerja med 4. odstavkom 17. člena ZUS-1 in 3. odstavkom 10. člena ZInfP, kot izhaja iz nadaljevanja te obrazložitve. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je Ustavno sodišče v zadevi Up-1727/08-22 z dne 1. 4. 2010 v postopku ustavne pritožbe priznalo C. d.d., da je lahko nosilka ustavnih pravic, ker je bila v predmetni zadevi C. d.d., stranka v izvršilnem postopku. To pomeni, da sodišče relevantnost ustavnih pravic tožeče stranke iz 23. in 25. člena Ustave upošteva pri nadaljnji interpretaciji nasprotujočih si določb 4. odstavka 17. člena ZUS-1 in 3. odstavka 10. člena ZInfP.

ZUS-1 vprašanje, ki je glede na konkretne okoliščine tega primera relevantno za ta upravni spor, v katerih primerih je upravni spor namenjen zagotavljanju pravic, obveznosti ali pravnih koristi javno-pravnih subjektov v razmerju do odločanja drugih javno-pravnih subjektov, ureja v temeljnih določbah (1. del, 1. poglavje) in v določilih 4. odstavka 17. člena in 2. odstavka 18. člena iz 1. poglavja o strankah v drugem delu ZUS-1. Zakonski koncept upravnega spora v določilih 1. člena, 2. odstavka 2. člena, 1. odstavka 4. člena, 1. odstavka 7. člena ZUS-1 sicer sledi ustavno-pravnemu konceptu upravnega spora iz 157. in 3. odstavka 120. člena Ustave kot sporu med zasebno-pravnim in javno-pravnim subjektom. Vendar pa zakonodajalec v določilu 3. odstavka 7. člena ZUS-1 izrecno določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o javno-pravnih sporih med državo in lokalnimi skupnostmi, med lokalnimi skupnostmi ter o sporih med njimi in nosilci javnih pooblastil, če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na tej točki sodišče, ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-303/08-9 in kot je razvidno iz nadaljevanje te obrazložitve, odstopa od prvotne razlage, ki jo je zavzelo v sklepu o prekinitvi postopka v zadevi U 503/2007 z dne 3. 12. 2008.

Sodišče je namreč v sklepu z dne 3. 12. 2008 ugotovilo, da z vidika določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1 sodišče ne more sprejeti tožbe tožeče stranke v obravnavo, kajti v predmetni zadevi ne gre za spor med državo in lokalno skupnostjo, ali za spor med lokalnima skupnostima in tudi ne gre za spor med državo (oziroma lokalno skupnostjo) ter nosilcem javnih pooblastil, ampak gre za spor med samostojno agencijo (6. odstavek 2. člena Zakona o javnih agencijah, ZJA, Uradni list RS, št. 52/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki je oseba javnega prava (1. odstavek 1. člena ZJA), in je po Statutu Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS neodvisen regulatorni organ, ustanovljen s sklepom Vlade (Uradni list RS, št. 60/2001, 80/2004), ki tudi izvršuje ustanoviteljske pravice in obveznosti (1. odstavek 2. člena Sklepa o ustanovitvi Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS) ter med Informacijskim pooblaščencem, ki je samostojen in neodvisen državni organ (1. odstavek 2. člena ZInfP). V obravnavanem primeru pa gre za spor med delniško družbo v lasti Republike Slovenije, ki je nosilec javnih pooblastil, kot je razvidno iz drugega dela obrazložitve te sodbe, in neodvisnim sui generis državnim organom. Ker drugi del določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1 ni (samostojna) generalna klavzula, ampak gre za pogoj, ki je vezan izključno na spore med državo in lokalnimi skupnostmi, na spore med lokalnimi skupnostmi ali pa na spore med njimi in nosilci javnih pooblastil, določila /.../“ če zakon tako določa ali če ni z ustavo ali z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo“ /.../, je sodišče v sklepu z dne 3. 12. 2008 navedlo, da določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1 ni mogoče uporabiti kot pravno podlago za sprejem tožbe v obravnavo. Sodišče je v sklepu z dne 3. 12. 2008 še navedlo, da edino v primeru kar se da široke razlage pojmov „država“ in „nosilec javnih pooblastil“ iz določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1 bi bilo možno sprejeti tožbo v obravnavo in sicer tako, da bi sodišče štelo, da je tožena stranka organ države, tožeča stranka pa nosilec javnih pooblastil, ali pa obratno, pri čemer pa takšna interpretacija ne bi sledila Zakonu o državni upravi (ZDU-1, Uradni list RS, št. 52/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, določilo 15. člena), ki izrecno razmejuje javne agencije in nosilce javnih pooblastil in po tem zakonu tudi tožene stranke ni mogoče šteti za nosilca javnih pooblastil. Sodišče v sklepu z dne 3. 12. 2008 ni sprejelo široke razlage določila 3. odstavka 7. člena ZUS-1, ne samo zaradi navzkrižja s konceptom poimenovanja organov po ZDU-1, ampak zlasti zaradi varstva načela delitve oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), katerega sestavni del je tudi načelo institucionalnega ravnotežja, in zaradi določila 2. odstavka 18. člena ZUS-1, ki je po takratni oceni sodišča na ustrezen način zagotavlja institucionaliziran način sodne razrešitve spora med javno-pravnimi subjekti v primerljivih okoliščinah. Sodišče je v nadaljevanju sklepa z dne 3. 12. 2008 obrazložilo, zakaj meni, da je spoštovanje načela delitve oblasti in v okviru tega spoštovanje načela institucionalnega ravnotežja pomemben razlog, ki stoji za uporabo načela pravne države v konkretnem primeru in zaradi česar se je sodišče odločilo za prekinitev postopka. Sodišče je namreč v sklepu z dne 3. 12. 2008 upoštevalo, da je zakonodajalec ZUS-1 postavil pod t.i. subjektivno koncepcijo upravnega spora, kar po mnenju predlagatelja zakona pomeni, da je „upravni spor namenjen predvsem varstvu pravic in pravnih interesov posameznikov ter je prispevek k objektivni zakonitosti zgolj posledica navedene presoje“ (Predlog zakona o upravnem sporu, prva obravnava, 1. 6. 2006, str. 4). To pomeni, da morajo tožeče stranke, kadar gre za zasebno-pravne subjekte, vedno utemeljiti, da je z izpodbijanim aktom poseženo v njihov pravni položaj, pravico ali pravni interes. Zakonodajalec pa to načelno pravilo o dostopu do sodnega varstva (zasebnih subjektov) zaostruje s tem, ko poskuša upravne spore zamejiti s pravno opredelitvijo aktov, ki jih stranka sploh lahko izpodbija v upravnem sporu (2. in 3. odstavek 2. člena, 3. člen, 5. člen, 2. odstavek 6. člena ZUS-1). Iz tega je sodišče izpeljalo, če se je zakonodajalec odločil za tako natančno zamejen okvir sodnega varstva pravic in pravnih koristi zasebnih-subjektov, potem sodišče ne more šteti, da je zakonodajalec – drugače kot v situaciji, ko je tožnik zasebno-pravni subjekt – imel namen široke uporabe določbe ZUS-1 v primeru, ko gre za spore med subjekti javnega prava (t.i. medinstitucionalni spori). Sodišče je že v sklepu v zadevi U 563/2008 z dne 30. 5. 2008 postavilo ugotovitev, da načelo institucionalnega ravnotežja, kot razvojni nasledek načela delitve oblasti, pridobiva na pomenu zaradi specifičnega razvoja demokratičnega ustroja družbe, ki poraja vedno več (neodvisnih) državnih institucij sui generis (Banka Slovenije, Računsko sodišče, Sodni svet, Ombudsman, Informacijski pooblaščenec, Urad za varstvo konkurence, Komisija za preprečevanje korupcije, razne neodvisne agencije itd.),

Tožeča stranka ni izpolnila dokaznega bremena v smislu konkretnejših argumentov za varstvo njenega interesa glede njenih poslovnih skrivnosti, zato se poslovna skrivnost ne razkrije, konkretno tehtanje na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, pa niti ni potrebno, ker se v takem primeru pavšalnega varstva interesa za nerazkritje podatkov predpostavlja, da javni interes po zagotavljanju javnosti, odprtosti (transparentnosti) in čim večji obveščenosti javnosti, tudi javni nadzor nad delovanjem javnopravnih subjektov, pretehta.