TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da mora tožena stranka prvotožnici plačati iz naslova nepremoženjske škode še 150.000,00 SIT, drugotožnici še 210.000,00 SIT, tretjetožnici pa še 270.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila in ji povrniti še 531.726,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2001 do plačila, v 15. dneh pod izvršbo. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora tožeči stranki nerazdelno povrniti 13.464,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15. dneh pod izvršbo.

 

1. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je izhodišče materialnopravne presoje sodišča prve stopnje predstavljalo načelo, da gre pri izgubi preživljanja po 2. odstavku 194. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR za odškodnino. To pomeni, da prisojeni znesek ne more biti višji od tistega, ki bi ga oškodovanec dobival od pokojnika, če bi ostal živ. V ta namen je zato ugotavljalo, kolikšni bi bili realni zneski, s katerimi bi P.T. dejansko mogel prispevati k preživljanju tožnic. 2. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4.7.2001 izhaja, da je pooblaščenec tožene stranke izjavil, da bo stroškovnik vložil v roku treh dni. Sodišče prve stopnje toženi stranki roka iz 3. odstavka 163. člena ZPP ni podaljšalo, ampak je le sprejelo na zapisnik omenjeno navedbo tožene stranke. Ker rok za uveljavitev povračila pravdnih stroškov ne sodi med sodne roke, ki so podaljšljivi, tudi sicer ni mogoče zagovarjati občasne prakse sodišč, ki podaljšujejo rok, do katerega stranka še lahko zahteva povračilo stroškov postopka. Na podlagi 3. odstavka 163. člena ZPP je takšno ravnanje nedopustno. Ker je tožena stranka z zakonom določeni rok zamudila, ji ni mogoče priznati nikakršnih stroškov.