TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 433/2016-12 z dne 24. 8. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

Sodišče prve stopnje je presojalo vpliv tožnikovega zdravstvenega stanja na zmožnost sodelovanja v postopku oziroma njegovega vpliva na zmožnosti podajanja skladnih izjav, pri tem pa se oprlo na vsebino medicinskih izvidov in jih samo tolmačilo. Na ta način se je spustilo v ugotavljanje okoliščin, za katere ni strokovno usposobljeno oziroma zanje nima potrebnega strokovnega znanja. Na vprašanja, kako se izražajo težave zaradi tuberkuloznega meningitisa, kako dolgotrajne so in ali so bile prisotne tudi pri tožniku, ki je začel bolezen zdraviti na Švedskem aprila 2015, bi moral odgovoriti izvedenec ustrezne medicinske stroke.

Nedokazanost prosilčevih izjav ne pomeni njihove nekonsistentnosti. Prosilec, ki s svojimi dokazi ni uspel, zato od upravnega organa ne more zahtevati ravnanja v smislu 16. člena Direktive 2013/32/EU (Procesne direktive II). Omenjena določba se namreč omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.

Prosilčeve procesne pravice (v tem okviru tudi pravica do izjave) niso vsebina sodelovalne dolžnosti države iz določbe 4. člena Kvalifikacijske direktive II.

Drugi odstavek 46. člena Procesne direktive II pove le, da ima oseba s priznano subsidiarno zaščito pravico vložiti pravno sredstvo zoper zavrnitev prošnje za status begunca. Nanaša se torej na pravno sredstvo zoper odločitev pristojnega organa, ne pa na oblikovanje izreka njegove odločbe, niti na standarde bivanja prosilcev z nepravnomočno priznano mednarodno zaščito (v smislu pravic in koristi, ki jih je tožnik pridobil z vročitvijo odpravljene odločbe) v primerih, ko je postopek ponovljen zaradi ugotavljanja statusa begunca.