TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Pogodbene stranke lahko spore v zvezi z medsebojnimi pogodbami podredijo arbitraži tako, da sklenejo ločen arbitražni sporazum, ali pa tako, da v pogodbo (oziroma splošne pogodbene pogoje) vključijo arbitražno klavzulo. Slednja ima avtonomno naravo in je, kljub temu da je vsebovana v glavni pogodbi, od nje neodvisna.

4. člen Rimske konvencije določa, da se v primeru, ko pogodbeni stranki nista izbrali prava, za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana, pri čemer se domneva, da je vez najtesnejša z državo, v kateri ima pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, v trenutku sklenitve pogodbe običajno prebivališče ali, v primeru subjekta s pravno osebnostjo ali brez nje, glavno upravo. Vrhovno sodišče posledično zaključuje, da je pri presoji vprašanja, ali predstavlja arbitražna klavzula v Splošnih pogojih del pogodbe in ali je veljavna, treba uporabiti švedsko pravo.

V obravnavani zadevi arbitražna klavzula odkazuje na arbitražna pravila Mednarodne trgovinske zbornice (International Chamber of Commerce - ICC), kar pomeni, da gre za institucionalno arbitražo. Taka klavzula je izvršljiva in popolna (četudi po vsebini omejena na nujni minimum), saj se nanaša na vse spore, ki izvirajo iz pogodbe oziroma so v povezavi z njo, ter odkazuje na njihovo končno razrešitev v skladu z omenjenimi arbitražnimi pravili. Arbitražna klavzula je zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča veljavna.