TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tudi kadar državni odvetnik vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi četrtega odstavka 34. člena ZBPP, in ne samo kadar tožbo vloži zasebno-pravna oseba, upravni spor ni primarno namenjen načelni kontroli (objektivne) zakonitosti upravnega odločanja, ampak mora biti varstvo določenega pravno zavarovanega interesa (ali pravice) tožeče stranke v tožbi konkretizirano oziroma mora biti zatrjevana procesna nepravilnost, napaka ali pomanjkljivost v izpodbijani odločbi v tožbi izkazana tako, da pomembno in jasno vpliva na zakonitost oziroma pravilnost napadene odločbe. Treba je namreč upoštevati tudi to, da lahko organ za BPP pristojnega sodišča zagotavlja zakonitost odločitve o BPP stranki oziroma o njenem dostopu do učinkovitega sodnega varstva tudi z manj celovitimi in natančnimi obrazložitvami, kadar ugodi prošnji za BPP. Tudi v tem primeru mora državno odvetništvo kot tožeča stranka dovolj argumentirano zatrjevati in utemeljiti, da je bila odločitev organa za BPP nesorazmerna glede na varovani javni interes, zato da ne prihaja do neutemeljenih ali arbitrarnih dodelitev BPP. Po presoji sodišča tega dokaznega bremena tožeča stranka v konkretnem primeru ni izpolnila.

Sodišče na podlagi preslabo utemeljene tožbe in v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave ne more presoditi, ali bi bila omejitev pravice do BPP v konkretnem primeru tudi nujna in sorazmerna v ožjem pomenu besede.