TFL Vsebine / TFLGlasnik

Sodba ESČP, Al Alo proti Slovaški, št. 32084/19, 10. februar 2022

Splošno znano dejstvo je, da se je v zadnjih nekaj letih povečalo število prepovedanih prehodov meje ali ozemlja Republike Slovenije. Za kazensko pravosodje obravnava teh kaznivih dejanj predstavlja specifičen izziv s stališča organizacije sojenja. Od zagotovitve prevajanja za obdolžence in priče, ki so v pretežnem delu tujci, do same izvedbe sojenja, pri katerem prič – prevažanih tujcev – po večini ni več v državi. Do katere mere je obdolžencu treba omogočiti, da neposredno zasliši priče? Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Al Alo ponudi jasne in prepričljive odgovore.

Opis zadeve se bere, kot da bi šlo za primer iz Republike Slovenije, a gre dejansko za Republiko Slovaško. V januarju 2017 je policija opazovala gospoda Al Aloja, ki naj bi poskrbel za nastanitev in prevoz dveh oseb, ki nista imeli dovoljenja za vstop v EU. Prostost mu je bila odvzeta 28. januarja 2017. Zaslišan je bil ob pomoči sodnega tolmača, pravici do zagovornika se je odpovedal, odpovedal se je tudi pravici biti prisoten ob zaslišanju obremenilnih prič, tj. oseb, katerih prevoz naj bi organiziral.

Al Alo pa je sodišče opozoril, da ne razume jezika in da ima narejeno zgolj osnovno šolo, čeprav je na Slovaškem do trenutka odvzetja prostosti živel že deset let. Prosil je, da mu vse prevede in razloži sodni tolmač. Istega dne sta bila zaslišana tudi tujca, katerima naj bi Al Alo pomagal organizirati nezakonit prehod meje. Naslednjega dne pa je sodišče Al Aloju imenovalo zagovornika po uradni dolžnosti. Obdolženec je bil 27. februarja 2017 vnovič zaslišan, tokrat ob prisotnosti zagovornika, in ne zgolj tolmača. Sodišče ga je 11. maja 2017 spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja.

Zoper sodbo se je obdolženec prek svojega zagovornika pritožil in uveljavljal več kršitev postopka, med drugim tudi to, da sodišče obremenilnih prič sploh ni zaslišalo, pri čemer za to ni obstajal upravičen razlog, ker ni bilo znano, da naj bi priči zapustili Republiko Slovaško. Svojo pritožbo je obdolženec pozneje dopolnil, ko je 14. julija 2017 sodišču sporočil naslova obremenilnih prič: ena naj bi bila v Romuniji, druga pa na Danskem. Pritožbeno sodišče je 8. avgusta 2017 zavrnilo obdolženčevo pritožbo. Čeprav je bilo razlogovanje izpodbijane sodbe »na meji sposobnosti, da je predmet pritožbene obravnave«, so bile dejanske ugotovitve in uporaba prava v sodbi pravilne. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da so bile med postopkom storjene napake, a niso bile takšne, da bi bilo gradivo, pridobljeno v predkazenskem postopku, v sojenju»neuporabno«. Pritožbeno sodišče je ugotovilo še, da sta bili priči izgnani iz Republike Slovaške in da bi obdolženec, če ju je želel zaslišati, moral dokazati, da bi priči imeli dovoljenje za vstop v Republiko Slovaško. Ker obrambi takšen dokaz ni uspel, je sodišče upravičeno štelo, da sta priči sodišču nedosegljivi. Dodalo je še, da se je obdolženec sam odpovedal pravici, da zasliši obremenilne priče istega dne, kot mu je bila odvzeta prostost.

Ne drži pa, da naj bi bile kršene pravice obdolženca, tako pritožbeno sodišče, ker (1) mu je pomagal sodni tolmač, (2) je na Slovaškem živel že deset let in (3) je znal komunicirati v vsaj treh jezikih. Slovaško Vrhovno in Ustavno sodišče sta obdolženčeve pritožbe prav tako zavrnili.

Razlogovanje ESČP

ESČP v svoji sodbi ne slepomiši, temveč argumente pritožnika in nasprotne argumente sodišč jasno povzame, nato pa navede, zakaj je stališče sodišča povsem zgrešeno.

Tako je napačen argument, da sta bili priči sodišču nedosegljivi in da je bil zato izpolnjen zakonski pogoj za branje njunih izjav, ki sta jih podali v predkazenskem postopku. Pri tem je bilo sodišče pozorno tudi na dejstvo, da v spisovnem gradivu sploh ni podlage za sklep pritožbenega sodišča, da sta priči odšli iz Republike Slovaške. Gre za golo ugibanje, nezanemarljivo pa je tudi dejstvo, da je obramba sama nato sodišču sporočila, kje sta priči dosegljivi, a je sodišče za njuno zaslišanje postavilo nedopustne ovire: zagotovilo obrambe, da bosta priči lahko prišli na sodišče, ker da nimata prepovedi vstopa v Republiko Slovaško.

ESČP tudi ni sprejelo slovaških zatrjevanj, da se je Al Alo sam odpovedal pravici, da je prisoten ob zaslišanju obremenilnih prič. Zavzame namreč bolj celosten pristop k odpovedi pravicam, pri katerem je treba upoštevati tudi okoliščine v katerih se je posameznik odpovedal neki konvencijski pravici. Glede tega ESČP ugotavlja, da iz ničesar v spisu ne izhaja, da se je Al Alo dejansko odpovedal omenjeni pravici, ker se je njegova odpoved nanašala le na zaslišanje v predkazenskem postopku. S pravico je bil seznanjen na podlagi predpripravljenega natisnjenega obrazca o njegovih pravicah, pri čemer mu nihče ni pojasnil, da lahko odpoved pravici pomeni, da je pozneje v postopku sploh ne bo mogel uresničiti. To dejstvo je imelo dodaten učinek, ker (1) je bilo državi dobro znano, da obstaja možnost, če že ne verjetnost, da priči pozneje ne bosta dosegljivi, pritožniku pa ne, (2) je pritožnik že od začetka opozarjal na svojo slabo sposobnost razumevanja postopka, v katerem se je znašel. ESČP zaključuje, da v takšnih okoliščinah Slovaška ni poskrbela, da bi se pritožnik zavedal pomena odpovedi pravicam v postopku. Glede na vse navedeno ESČP ne sprejema stališča, da naj bi se bil pritožnik odpovedal pravici, da zasliši obremenilne priče, v celotnem postopku, in zgolj v najbolj zgodnjih fazah.

»Najslajši« del pa meni, avtorju tega članka, kot kazenskemu zagovorniku predstavlja točka 65 obravnavane sodbe. V njej sodišče jasno zapiše, da iz gradiva izhaja vzorec iskanja načinov višjih sodišča za potrditev postopka, ki je pomanjkljiv, namesto da bi se potrudila popraviti napake nižjestopenjskih sodišč, sploh glede na izrazita prizadevanja obrambe. ESČP je pritožbi ugodilo in pritožniku dosodilo 5.200 evrov odškodnine.

Komentar

Kazenski postopki s tujci so »težki«. Ob očitnih ovirah, kot so jezik in posledično dolžnost, da se osumljencu zagotovi tolmač, pri čemer lahko gre za govorce resnično eksotičnih jezikov, za katere imenovanih sodnih tolmačev sploh ni, do dodatnih administrativnih zahtev po obveščanju veleposlaništev in podobnega. Težava je seveda tudi pri izvedbi zaslišanj prič, praviloma oseb, ki jih je osumljeni prevažal preko ozemlja ali z njimi prečkal državno mejo. Ker gre večinoma za prosilce za azil/migrante, je pogost, če ne kar utečen običaj, da do izvedbe kazenskega postopka omenjenih prič sploh ni več v državi.

Povedano drugače: izvedba takšnega postopka je muka, zlasti za sodečega sodnika. Je zato dopustno malo »iskati bližnjice«? Ne, nikakor.

V celotni zgodbi, ki bi se verjetno lahko odvila tudi v Sloveniji, sta ob »administrativnem« načinu izvedbe sojenja pomembni dve okoliščini. Prva je brezsramno prelaganje odgovornosti za izvedbo obrambe. Slovaško sodišče je v maniri, katere opisa se verjetno ne bi branil niti Kafka, od obrambe zahtevalo, (1) da izkaže, da sta predlagani priči še vedno na Slovaškem, in se pri sklepanju o nasprotnem sklicevalo na neobstoječe dokumente, (2) da pridobi podatke o bivališču prič in, (3) ko je obramba te podatke pridobila, zapisalo, da so gotovo lažni, čeprav jih sploh ni preverilo. Cinizem brez primere.

Druga okoliščina je manj očitna, a toliko bolj škodljiva. Praktikom je namreč dobro znana praksa »pokrivanja « napak nižjestopenjskih sodišč. Prav je, da pritožbeno sodišče oceni resnost kršitve, in tudi, da zaradi malenkostne kršitve, ki ni vplivala na razplet zadeve, ne odredi ponovnega odločanja v zadevi. Težava pa je resna, ko pritožbeno sodišče samo išče razloge in relativizira (hude) napake, da »pokrije« slabo delo prvostopenjskega sodišča. Kaj je v obravnavani zadevi resnično presenetljivo? Zavedanje ESČP, da gre za takšno nedopustno prakso, glede katere sodišče reče bobu bob in jo graja. Predmet dodatnega ponosa je lahko tudi dejstvo, da je bil predsednik senata, ki je odločal v zadevi, slovenski sodnik dr. Marko Bošnjak.

Sklep

Da, zagotovitev pravic osumljenca je bolj zapletena in zahteva več napora, ko gre za »mednarodni element« v smislu, da so storilec in priče tuji državljani, ki govorijo tuj jezik, in ni pričakovati, da bodo ostali v državi, v kateri se bo sodilo. Ampak to ne more biti razlog, da države opustijo kavtele in zaščito, ki jo nudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, in skušajo z neetičnimi praksami doseči, da bi se osumljenec odpovedal svojim pravicam, ne vedoč, kakšne te pravice sploh so. Ob branju zadeve pa sem bil relativno pomirjen zaradi dejanske prakse slovenskega sodišča, ki sem ji bil priča.

V zelo podobnem primeru je namreč sodeča sodnica obrambo obvestila, da predlagani priči, torej tisti, ki naj bi ju obtoženec prevažal, nista več v Republiki Sloveniji, ampak da ji je uspelo priči izslediti v nekem francoskem prehodnem domu za azilante. Sodnica je povedala, da glede na navedeno šteje, da sta priči sodišču dosegljivi, in da posledično šteje, da pogoji za branje izpovedb iz predhodnih faz niso podani. Na tem mestu bi zaključil z edinim možnim komentarjem ravnanja dotične sodnice: spoštovanje.