TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Odločba o uvedbi omejitve lastninske pravice, izdana na podlagi 100. člena ZUreP-1, ne pomeni obveze organa, da izda odločbo o razlastitvi oziroma omejitvi lastninske pravice. Če odpade javna korist, je celo po izdaji razlastitvene odločbe nedovoljeno izvršiti predlagani gradbeni namen. Ker je javna korist predpostavka razlastitvenega postopka in ker mora obstajati ves čas postopka, upravni organ z izdajo izpodbijane odločbe ni posegel v pravnomočnost odločbe o uvedbi omejitve lastninske pravice, niti ne obstaja pravilo postopka, glede na dvofaznost postopka razlastitve, da bi morala biti odločba o uvedbi postopka razlastitve pred izdajo zavrnitvene odločbe o zahtevku predhodno razveljavljena.

Način ugotavljanja oz. podlage, na katerih se ugotavlja, ali je posamezen gradbeni namen v javno korist (abstraktno javno korist), se ugotavlja na podlagi prostorskih aktov, opredeljenih v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1. Dejstvo, da gre za gradbeni namen, predviden v zakonu, ki opravičuje razlastitev (oz. omejitev lastninske pravice), ne zadostuje, kolikor ni izkazana tudi javna korist na način, kot to določa zakon.

Iz dejstva, da daljnovod stoji od leta 1959 ter da je bil predviden v prostorskih aktih, „ex lege“ ne pomeni, da je tožnik imetnik stvarne pravice – služnosti v javno korist, temveč bo moral obstoj svoje pravice iz tega naslova uveljaviti v pravdnem postopku.