TFL Vsebine / TFLGlasnik

Dr. Jože P. Damijan:
Najbrž sem najbolj ponosen na svojo družino in to, da sem ostal normalen in mentalno zdrav.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete ekonomsko stanje naše države v tem trenutku? Kam plovemo?

Dr. Jože P. Damijan:
Slovenija je leta 2004 z vstopom v EU izgubila orientacijo – ni bilo velikega cilja, ki bi ga morali ali želeli doseči. Potem je leta 2008 prišla finančna kriza, ko je tedanja slovenska vlada izjemno slabo reagirala, ni se primerno lotila sanacije bančne luknje, zato smo padli v dolgo recesijo do leta 2014. Nakopali smo si velik javni dolg in spet ni bilo strategije, kako ven.

Potem je prišla gospodarska rast, a znova brez strategije. Nimamo strategije in potem pride pandemija in spet ne vemo, kaj bi. Vlada je sprejela ukrepe, podobno kot druge države, s kakšnim mesecem zamude. Ni bilo narejenih nekih velikih napak, vendar še vedno nimamo strategije, kako naprej. Zdaj smo soočeni z globalnim segrevanjem, podnebnimi spremembami, veste pa, da to vlado sestavljajo večinoma evroskeptiki (glede na to, s kom se povezujejo), po drugi strani so pa še klimatski skeptiki.

Pot, ki jo je začrtala nova evropska komisija, gre v smeri boja proti podnebnim spremembam, na tem temelji prehod v zeleno in digitalno. Torej na priznanju, da smo kot planet in kot celina soočeni s podnebnimi spremembami, kar potegne za seboj nujo, da moramo prestrukturirati naše gospodarstvo in naše življenje. Temu so namenjena tudi sredstva – že prvi paket pred pandemijo, tisoč milijard, ki jih je Von der Leynova začrtala z namenom, da bi državam pomagali s transformacijo v digitalno in zeleno, in potem 750 milijard, ob katerih želi evropska komisija videti projekte, ki bodo uresničevali strategijo komisije. V tem je največji izziv za države, a je problem, če vodstvo države v to ne verjame, kar pomeni, da tudi ukrepi ne morejo biti ne vem kako učinkoviti. V tem vidim glavni problem Slovenije – nekako smo izgubljeni v vesolju, imamo pa na voljo ogromno denarja. Če imaš strategijo, lahko to izkoristiš in transformiraš svoje gospodarstvo, da bo na dolgi rok izjemno produktivno in da bo ustvarjalo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, kar je za zdaj naša rakava rana.

TFL Glasnik:
Kaj potem najbolj pogrešate pri tej vladi, in sicer v Sloveniji, ki je najmanj naredila, da bi se približala politiki, ki jo podpira Evropa? Pustiva ob strani koronavirus, ki je vse skupaj nekoliko ustavil, saj bo strategija šla naprej. Kje je Slovenija najbolj zamudila?

Dr. Jože P. Damijan:
Še vedno je ključni problem, da ni vizije. Slovensko gospodarstvo je bilo relativno uspešno v tem, kar je prineslo iz nekdanje skupne države – temelj je bil izvoz. Tudi danes smo predvsem pomemben dobavitelj komponent tujim korporacijam, saj imamo zelo visoko kakovost. Po drugi strani je vse to osnovano na dokaj nizki dodani vrednosti, pol nižji od Avstrije. Mi smo, grdo rečeno, za Nemce Kitajci. Ne znamo pa narediti strategije, kako ven iz tega, kako izboljšati našo proizvodno in izvozno strukturo.

Že ko sem bil minister, je šla reforma v smer, kako dvigniti dodano vrednost: raziskave, razvoj, inovativnost. Tega nismo naredili, od takrat je minilo že 15 let in še vedno ni nič narejeno. Danes je ta izziv politike, da izkoristi potencial, ki ga imamo na podlagi praktično zastonj denarja ali pa je ta zelo poceni in ki nam lahko pomaga, da naredimo transformacijo. Da razvijemo slovenska podjetja, ki bodo razvijala nove rešitve, ki bodo inovativna in bodo zagotavljala veliko kakovostnih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega in visokimi plačami.

TFL Glasnik:
Mar se ne dogaja nekaj na tem področju? Javno je bilo objavljeno vabilo podjetjem, naj pripravijo seznam prioritetnih projektov. Seveda se največ bere o velikih infrastrukturnih projektih, kaj pa druge oblike? Ali podpiramo nova podjetja na področju digitalnega? Kaj podpiramo?

Dr. Jože P. Damijan:
Po mojih informacijah je zbranih že za 20 milijard projektov, problem pa je dvojni. Ali podjetja dejansko vedo, kaj hočejo, in ali so sposobna tega razvojnega in tehnološkega preskoka? Preskoka v glavi, da je potrebno nekaj čisto novega. Ali imajo to vizijo? Kolikor sem videl teh projektov, gre za kontinuiteto tega, kar imamo danes. Na drugi strani, ali znajo državni uradniki, recimo v službi vlade za razvoj in kohezijo, presoditi, kaj Slovenija potrebuje v tem času? Glede na to, da nimamo strategije, ali vedo, kaj je kriterij? Po kakšnih kriterijih bodo delili ta denar?

TFL Glasnik:
Kaj bi predlagali? Turistični boni so bili denimo vaša ideja, čeprav ste predlagali 400 evrov.

Dr. Jože P. Damijan:
V konkretnem primeru bi zelo hitro naredil strategijo, narediš jo lahko v enem mesecu. V katero smer hočemo, kje vidimo Slovenijo? Drugo je, da se ustvari pomoč, ko podjetjem, ki potrebujejo svetovanje, rečeš: v to smer pojdite in uskladite vaše prioritete s smerjo, ki jo je začrtala Slovenija, mi pa vam bomo pomagali s prijavami vaših projektov. Delovati bi morala vsa svetovalna služba. Vse to je mogoče narediti zelo hitro.

TFL Glasnik:
Ste to že predlagali? Vas poslušajo?

Dr. Jože P. Damijan:
Kot veste, s to vlado nisem na isti liniji, določene moje ideje kljub vsemu slišijo in jih, čeprav nehote, sprejmejo za svoje. Bistveno, kar opazim, pa je obstoj brezidejnosti. Če se pojavi relativno dobra ideja, jo v pomanjkanju drugih idej preprosto pograbijo. Tudi s številnimi ljudmi v vladi sem se pogovarjal o predlogih, a ker ideološko nismo na isti liniji, se ne morejo sklicevati na to, kar predlagam. Očitno bo treba ustvariti nekakšen javni pritisk, da bi se morda kaj premaknilo.

TFL Glasnik:
Morda ta trenutek ustvarjava neke vrste javni pritisk.

Dr. Jože P. Damijan:
Hvala za ta izziv.

TFL Glasnik:
Izdajte vašo strategijo in naj se začne. Ne morejo vam je vzeti. Če jo zaupate tukaj, ostane vaša.

Dr. Jože P. Damijan:
Ne gre za to, da bi si kar koli lastil. Super mi je, da se določene ideje, ki smo jih skupaj razvijali, uveljavljajo. Ne želim se podpisovati pod ideje iz časa recimo debat o drugem tiru in zdaj v času omejevanja kitajske in turške konkurence tudi glede demografskega sklada. Moja naloga profesorja in akademika je, da ustvarjam ideje in jih širim ter upam, da jih bodo drugi, če so dobre, sprejeli.

TFL Glasnik:
Glede strategije, o kateri vas sprašujem, se ne bom pustila tako hitro odpraviti. Torej je Slovenija digitalna dežela, davčno ugodna dežela? Kaj še?

Dr. Jože P. Damijan:
Jaz bi strategijo oblikoval okoli petih stebrov. V vsaki strategiji je ključ sodobna infrastruktura in to mora biti prvi steber. Brez vlaganja vanjo ne gre. A ne samo prometna in transportna infrastruktura. Tudi telekomunikacijska in socialna – to pomeni, da imaš vrtce in šole, bolnišnice, vse to za potrebe 21. stoletja. To je mogoče zagotoviti z oblikovanjem novega naložbenega sklada, ki bi se financiral prek izdaje denimo 30-letnih infrastrukturnih obveznic. Toliko o infrastrukturi.

Drugi steber je znanje. Tudi znanje je neke vrste infrastruktura, je osnova za kreativnost, je osnova za razvojne spremembe. Tukaj so ključna vlaganja v sodobni šolski in univerzitetni sistem, ki bo lahko generacije, ki prihajajo, opremil s sodobnim znanjem in usposobil za fleksibilno soočanje s spremembami in kreativnostjo za razvoj konceptov, kako nanje odgovoriti. Brez znanja ni prihodnosti. Drugi ključni del tukaj so javna vlaganja v raziskave in razvoj, kjer spet zaostajamo za evropskim povprečjem, situacija se je drastično poslabšala v zadnjem desetletju.

Tretji steber so vlaganja v smer, v katero želimo: zeleno in digitalno. V tej smeri bo šla vsa transformacija gospodarstev. Če nimaš infrastrukture za to področje, če nimaš izobraženih ljudi, ne moreš v to smer. Tukaj so ključna najprej vlaganja v proizvodnjo energije, ki sloni na obnovljivih oziroma nizkoogljičnih virih energije – torej jedrska, voda, veter in sonce. V tem vrstnem redu. Drugi del se nanaša na spodbujanje gospodarskih dejavnosti, ki po eni strani podpirajo ta razvoj v zelen in digitalni prehod in po drugi strani svoj poslovni model utemeljujejo na tem prehodu. Mi bi svojo konkurenčno prednost morali graditi prav na izdelkih in storitvah na področju podnebnih sprememb. Storitve in izdelki, ki se nanašajo na energetsko sanacijo, bolj učinkovito rabo energije, shranjevanje energije, zelene tehnologije v proizvodnji, digitalne komunikacije in internet stvari in tako naprej, lahko pri nas temeljijo na dobri bazi mladih, ki so polni znanja in ki že razvijajo rešitve na tem področju. Imajo genialne ideje, nikakor pa ne morejo priti zraven, ker imamo problem s spodbujanjem podjetništva in tehnološkega razvoja.

Nato je četrti steber – spodbujanje tehnološkega razvoja in komercializacije novih tehnoloških rešitev, novih razvojno prebojnih idej. Nimamo tehnološke agencije, nimamo tehnološkega sklada. Pri tem vidim dve stvari. Najprej moraš horizontalno spodbujati ideje, ki nastajajo, da recimo pristojna agencija naredi program, po katerem vsaki dobri ideji podeli nekaj tisoč evrov za njen nadaljnji razvoj. Mnogim mladim bi pomagali realizirati številne ideje, ki jih imajo. Morda bo uspešna ena na sto idej, ki bo financirana, toda ta bo lahko nekoč ustvarjala desetine ali stotine milijonov evrov in ustvarjala delovna mesta z zelo visoko dodano vrednostjo. Letni vložek države bo nekaj milijonov evrov, rezultat pa je nekaj sto milijonov dodane vrednosti in veliko kakovostnih delovnih mest. Druga zadeva je, da je potem treba uspešnejše ideje, ki pridejo do višje faze, do patenta, financirati in njihov razvoj pripeljati do stopnje prototipa, ko neka prebojna ideja postane tudi komercialno zanimiva.

To bi reševal s pomočjo tehnološkega sklada, ki bi deloval kot neke vrste državni sklad tveganega kapitala. Ideja je preprosta. Prek sklada bi država vsako leto investirala po denimo 5 milijonov evrov v deset najbolje ocenjenih projektov – kapitalsko bi vstopila v te projekte. Ko bi se ta projekt razvil do faze prototipa in komercializacije ter bi na trgu našel zasebne vlagatelje, bi se država delno umaknila. Prodala bi večinski delež in poplačala svojo naložbo. Zadržala pa bi še 30 ali 40 odstotkov in dobivala donose, ta denar pa bi usmerjala v financiranje novih projektov. Država bi torej kapitalsko participirala pri razvojno prebojnih projektih in donose usmerjala v nove razvojne projekte. Delali bi to, kar v bistvu počnejo skladi tveganega kapitala, ki pa delajo le za svojo korist. Pri nas imamo od 150 do 180 milijonov naložb tveganega kapitala na leto, toda takoj ko neki tuji sklad prevzame financiranje neke naše skupine, lastništvo in sedež podjetja odnese ven. Tri četrtine gre v drugo državo in mi od tega nimamo nič.

Pomemben je še peti steber, ki bi ga imenoval infrastruktura za prijazno prihodnost. Gre za ukrepe, ki bodo lahko vsem zagotovili večjo socialno varnost, mladim lažje oblikovanje družine, starejšim pa bolj varno in prijazno preživljanje starosti. Po eni strani je treba vsem ljudem zagotoviti neki minimalni temeljni dohodek in univerzalno zdravstveno oskrbo ne glede na dohodek. Treba bo povečati javna sredstva za zdravstvo. Zaostajamo za Avstrijo, saj damo 8,5 odstotka BDP za zdravstvo, Avstrijci pa od 12 do 13. Podobno druge primerljive države. Potrebne so prilagoditve na trgu dela za regulacijo fleksibilnih oblik dela in dela na daljavo ter zagotovitev popolne socialne varnosti za vse oblike dela. Potrebna sta program in način financiranja dolgotrajne oskrbe. Nato je treba zagotoviti dovolj dostopnih stanovanj za mlade z neprofitno najemnino ali po dostopni ceni. Hkrati je treba zaradi demografskih sprememb zagotoviti velik obseg novih zmogljivosti v domovih za starostnike in varovanih stanovanjih, vendar po dostopni ceni. Oboje, stanovanja za mlade in sobe oziroma stanovanja za starejše, je mogoče uresničiti denimo s preoblikovanjem dela DUTB v nov stanovanjski sklad, ki bi deloval po drugačnih načelih od sedanjega.

TFL Glasnik:
Kako bo organizirano upravljane tega sklada, saj se že pri demografskem skladu pojavlja to vprašanje in ob tem ste kritični tudi vi. Kako se izogniti upravljanju trenutne politične zasedbe s stabilnim mehanizmom upravljanja?

Dr. Jože P. Damijan:
Temu se je preprosto nemogoče izogniti, pred tem vprašanjem so tudi druge države. Francija ima denimo takšen problem. Države, ki imajo daljšo demokratično tradicijo, se zavedajo, da ko kadruješ v ta podjetja, moraš kadrovati strokovnjake. V uprave in nadzorne svete. Čeprav imamo na papirju najboljši sistem korporativnega upravljanja državnih podjetij na svetu, je pri nas v praksi katastrofa. Če nimamo te tradicije in etičnih standardov, lahko upravljanje damo nekomu drugemu, saj obstajajo dobri upravljalci premoženja. A to politično ne bi šlo skozi, saj hočejo vse stranke imeti svoje ljudi na teh položajih.

Ostane pa še ena možnost, in sicer tripartitni sistem, kar pomeni, da bi v nadzorni svet SDH člane imenovali vlada, stranke v državnem zboru in civilna družba. Enako bi morali narediti pri demografskem skladu. V njegovem

nadzornem svetu nobena politična opcija oziroma koalicija ne bi smela imeti večine. Del nadzornikov lahko predlaga vlada, del državni zbor in del članov nadzornega sveta bi predlagala civilna družba. Večina bi morala biti na strani opozicijskih strank in civilne družbe, kar bi pomenilo, da bo vedno potrebno usklajevanje, in bi bilo več možnosti, da bi prevladala strokovnost. Trenutno ne vidim boljše rešitve.

TFL Glasnik:
Zdaj je malo bolj jasno, kako bi Slovenija s temi petimi stebri prišla do več blaginje za vse nas. Vrnila bi se k temu, kar ste povedali v Studiu City. Dobili smo torej 10 milijard evrov, izkazalo se je, da je šlo za 11,2 milijarde evrov, kar ste zelo jasno razložili, zlasti to, koliko je tega denarja v resnici. Ostaneta le še dve milijardi?

Dr. Jože P. Damijan:
Iz prejšnje finančne perspektive še vedno nismo porabili 1,8 milijarde evrov in imamo še dve leti časa, da to porabimo za projekte, ki že potekajo. V finančnem okviru od leta 2021 do 2027 Slovenija dobi 4,5 milijarde evrov za projekte, ki naj bi šli v smeri, ki jih je začrtala evropska komisija, to je za zeleno in digitalno preobrazbo gospodarstva. Zato pa moramo mi plačati v proračun EU enak znesek, kar pomeni, da smo neto gledano približno na ničli. Nova zadeva so finančna sredstva, ki se nanašajo na pandemijo, in Slovenija dobi iz tega naslova 5,6 milijarde evrov, od tega za 3,6 milijarde evrov posojil, 1,6 milijarde evrov nepovratnih sredstev in še 500 milijonov iz tako imenovane nacionalne ovojnice. Za vsako državo so določena sredstva, kjer lahko njeni projekti prednostno kandidirajo, če država pri tem ni uspešna, dobijo ta denar druge države.

TFL Glasnik:
To bi pomenilo, da v resnici dobimo zagotovo 1,6 milijarde, če nam uspe dobiti še teh 500 milijonov, posojil pa tako ne potrebujemo, ker jih lahko dobimo pod ugodnejšim pogoji na trgu, kar Slovenija s svojo boniteto zmore.

Dr. Jože P. Damijan:
Drži. Pa še nekaj sredstev je. To je program SURE oziroma stomilijardni sklad evropske komisije za podporo politikam trga dela. Slovenija iz tega sklada dobi načeloma za 1,1 milijarde evrov posojil, vendar moramo spet kandidirati za ta sredstva. Gre za financiranje krajšega delovnega časa, čakanja na delo ... Če bomo uspešni, bomo dobili ta denar.

TFL Glasnik:
Moram priznati, da sem bila šokirana, ko se je minister Bertoncelj pohvalil z dvesto in nekaj milijoni presežka v proračunu, zdaj pa ocena, da je 4,2 milijarde dolga. In sem si takole čez prst rekla: milijarda je šla za koronaukrepe, kaj smo počeli. Lepo prosim, povejte.

Dr. Jože P. Damijan:
Treba je vedeti, da je deficit posledica dvojega. Imamo manjše prilive v proračun, na drugi strani pa večje izdatke države. Do julija je bil deficit 2,2 milijarde, delno zaradi odloženih davkov. Toda ta denar bo prišel v proračun postopoma, če podjetja ne bodo propadla.

TFL Glasnik:
A vendarle prihodkov v proračun ni bilo toliko manj zaradi pandemije. Bila sem prijetno presenečena.

Dr. Jože P. Damijan:
Po drugi strani smo imeli za okoli 1,5 milijarde državnih ukrepov s fiskalnimi učinki. Bolj me skrbi drugi del leta oziroma za dve milijardi evrov dodatnega deficita, kjer pa ni jasno, za kaj bi vlada do konca leta porabila ti dve milijardi. Sicer so si naredili rezervo, ker se je država spomladi zadolžila vnaprej. V bistvu so se zadolžili za 7,5 milijarde evrov.

TFL Glasnik:
Kako to ocenjujete?

Dr. Jože P. Damijan:
Tudi sam sem predlagal, da se mora država zadolžiti vnaprej, in sicer za 15 do 20 odstotkov BDP, in to je ravno to, kar je rezerva, da lahko preživiš v času krize, ko ti začne padati boniteta, ker imaš manjše prilive, finančni trgi pa se vedno spravijo na šibkejše. Zato je bolje imeti rezervo, tega denarja pa ne smeš zapraviti, temveč ga zapraviš, ko ga in kolikor ga potrebuješ. Ta vlada niti ni tako slabo reagirala na krizo.

TFL Glasnik:
To jim gre priznati, operativno delujejo zelo učinkovito, a morali bi spregovoriti tudi o strategiji. Ali imamo resen namen popeljati državo nekam? Ta namen bi počasi že lahko imeli.

Dr. Jože P. Damijan:
Predvsem to, da ne bodo tega denarja dali za orožje, kot se zdaj napoveduje. Ne v času krize! Res je treba stanje v Slovenski vojski popraviti in ustvariti boljše razmere, višje plače, da pa bi investirali 700 milijonov v ne vem kakšne oklepnike, se mi zdi v času krize povsem deplasirano. Država ima druge razvojne in socialne prioritete.

TFL Glasnik:
Glede pravnih vidikov o korporativnem upravljanju vas ne bom niti spraševala.

Dr. Jože P. Damijan:
Na papirju imamo najboljši sistem korporativnega upravljanja, OECD se takoj podpiše pod njega.

TFL Glasnik:
V praksi pa?

Dr. Jože P. Damijan:
Zlorabljajo ga vsi po vrsti. Politiki se pač ne znajo samoomejiti in potem tudi najboljši sistem ni dovolj dober, zato potrebuješ neki drug sistem, da paraliziraš politiko.«

TFL Glasnik:
Kakšne načrte imate v prihodnje?

Dr. Jože P. Damijan:
Moji načrti so povezani z družino, da otroci doštudirajo in so uspešni. Druga stvar je strokovna. V tej fazi akademske kariere mi ni več toliko pomembno objavljanje člankov ali raziskav, ampak mi je pomembneje, da lahko svetujem na področju izboljšanja ukrepov ekonomske politike, da dam svoj prispevek družbi. Tretja stvar je osebna – da bi v življenju lahko počel čim več stvari, ki jih imam rad. To pa je predvsem ukvarjanje s športom, branje.

TFL Glasnik:
In na koncu, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Dr. Jože P. Damijan:
Predvsem to, da je treba razmišljati s svojo glavo, vedno in povsod, in da je treba sodelovati.