TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral.

Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po uradni dolžnosti preveril vsebino anonimne prijave. V tem okviru je sodeloval z avstrijskim davčnim organom, ki je pri družbi, izplačevalki dohodkov, opravil inšpekcijski pregled za obdobje od leta 2004 dalje. Anonimni prijavi sta bila priložena sporazuma o plačilu provizij, ki sta bila po navedbah obrambe pridobljena s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic (pravice do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS, lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS oziroma splošne pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS), zato naj bi šlo za nedovoljena dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Ker pa bi davčni organ že na podlagi same prijave, brez priloženih listin, sam prišel do podatkov, na katerih temeljita očitani kaznivi dejanji (teorija neizogibnega odkritja), v postopku pridobljenim dokazom, ni moč oporekati zakonitosti. Tudi za poseg v obsojenčevo ustavno varovano komunikacijsko zasebnost ne gre. Obsojencu odtujeni listini nista razkrivali nikakršne zasebne komunikacije, temveč njegovo poslovno razmerje z avstrijsko družbo, predmet katerega je bila višina obsojenčevih provizij za opravljene storitve posredovanja pri prodaji gradbene mehanizacije. Šlo je za poslovni listini, ki sta predstavljali avstrijski družbi podlago za nakazila dogovorjenih provizij in bili kot taki zavedeni v njenih poslovnih knjigah, obsojencu pa zakonit temelj za prejetje dohodka, zato glede slednjega ni mogel upravičeno pričakovati zasebnosti.

Sodišče samo odloča o obstoju kaznivega dejanja in pri tem ni vezano na pravno oceno drugega organa o tem, ali je kaznivo dejanje storjeno ali ne. Za kazenski postopek, kot tudi za sam obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve zato ni pomembno, ali je bil davčni postopek zaradi kršitev istih davčnih obveznosti pravnomočno končan ali ne, in ali je bil sploh začet ali ne.