TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Drži tožbena ugotovitev, da tožnikova subjektivna izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da je moral ob vojakih stati moker, zunaj na meji, da so mu bile zaplenjene njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov (in vojakov) s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III.

Tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov in vojakov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, do katerih vseh se je v opredelila toženka v izpodbijani odločbi, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Upravnemu sodišču RS.