TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 228/2020 z dne 21. 5. 2020 in delna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 1098/2018 z dne 23. 6. 2019 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje.

Pravicama pritožnikov do opredelitve in do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke upošteva, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev lahko bistvenega pomena in so dopustne, v obrazložitvi tudi opredeli. Kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, je sicer zahteva po obrazloženosti odločbe načeloma lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar to lahko velja le, če je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev in se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih navedb stranke. Z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe je pomembno tudi to, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage. Ker iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je bil izpolnjen standard pojasnilne dolžnosti v smislu zahtev Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe. S pritrditvijo razlogom prvostopenjskega sodišča je dejstvo pojasnilne dolžnosti v ključnem delu ostalo neobrazloženo tudi na pritožbeni stopnji, saj tudi pritožbeno sodišče ni vsebinsko odgovorilo na navedbe pritožnikov v pritožbi, da namreč standard pojasnilne dolžnosti glede na uporabljena merila iz sodne prakse Sodišča Evropske unije ni izpolnjen.