TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB-A, EPA 2023-IX) (Uradni list RS št. 51/25) ni v neskladju z Ustavo.

Predmet presoje sklepa Državnega zbora o nedopustnosti referenduma po četrti alineji drugega odstavka 90. člena Ustave je (poleg preverjanja izpolnjevanja procesnih pogojev iz 21. člena Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi) le vprašanje, ali je zakon, na katerega se ta sklep nanaša, zakon v smislu četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. To pomeni, da Ustavno sodišče v postopku ustavnosodnega varstva referenduma po 21. členu Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi ne presoja ustavne skladnosti nove ureditve, s katero naj bi se odpravljala ugotovljena protiustavnost. Očitki o protiustavnosti nove ureditve so neupoštevni oziroma ne morejo biti predmet presoje v postopku po 21. členu Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi. Ti očitki so lahko predmet samostojne presoje v za to predvidenem postopku po Zakonu o Ustavnem sodišču (postopek ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov). V skladu s četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave je referendum dopustno prepovedati v primerih, ko zakonodajalec sprejme zakonsko ureditev, s katero neposredno odpravlja protiustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče ali Evropsko sodišče za človekove pravice, kar pa lahko ima pravne učinke tudi na drugih področjih. Predmet presoje v odločbi Ustavnega sodišča je bila ustavnost ureditve upravičencev do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo v Zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Morebitni posredni učinki odprave protiustavnosti te ureditve niso upoštevni za ugotovitev, da je Sklep protiustaven in da je treba referendum v tem primeru dopustiti, saj bi to pomenilo izogibanje volji ustavodajalca, da referendumi o zakonih, ki odpravljajo protiustavnosti, niso dopustni (četrta alineja drugega odstavka 90. člena Ustave). Morebitni posredni učinki pa so lahko predmet samostojne presoje v za to predvidenem postopku po Zakonu o Ustavnem sodišču (postopek ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov). Če zakonodajalec ne bi črtal prepovedi oploditve z biomedicinsko pomočjo s hkratno uporabo darovanih jajčnih celic in darovanih semenskih celic ali bi jo črtal le delno (za samske ženske), ne bi v celoti uresničil namena odločbe Ustavnega sodišča oziroma bi s tem ponovno ustvaril (povzročil) nove protiustavnosti na področju urejanja upravičenosti do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Zato je bila odprava te prepovedi nujen pogoj za popolno odpravo z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljene protiustavnosti in je z njo neločljivo povezana, saj je bistvenega pomena za zagotavljanje pravice do nediskriminatorne obravnave pri uživanju človekove pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok enakih pravic vseh žensk oziroma parov. Gre za urejanje vsebine, ki je neposredno povezana z vsebino odločbe Ustavnega sodišča, in je zato treba šteti, da je zakonodajalec uredil prav tisto, kar je narekovala odločba Ustavnega sodišča. Določba, s katero se ureja podaljšanje roka hranjenja semenskih celic, neoplojenih jajčnih celic in neuporabljenih zgodnjih zarodkov, pomeni minimalen del vsebine nove celovite zakonske ureditve postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo za istospolne ženske pare in samske ženske, ki je podreden do njene temeljne vsebine, saj ureja izvedbo (operativno izvajanje) postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Zato z vidika četrte alineje drugega odstavka 90. člena Ustave ni upoštevna navedba predlagateljev, da nova ureditev ne pomeni odprave protiustavnosti, ki jih je ugotovilo Ustavno sodišče.