TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in III izreka) spremeni tako, da se v tem delu glasi:

„Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

„1. Ugotovi se nezakonitost odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2012.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

se zavrne.“

4. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

5. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 2.061,19 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila pod izvršbo.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbe v višini 639,28 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Statusna vprašanja visokošolskih zavodov, pogoje za opravljanje visokošolske dejavnosti, opredelitev javne službe v visokem šolstvu in urejanje načina njenega financiranja določa ZviS, ki v prvem odstavku 6. člena določa, da je univerza avtonomni, znanstvenoraziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Zato je za presojo zakonitosti razrešitve tožeče stranke (dekanje fakultete) bistvena ureditev v ZViS, ki je v primerjavi z ZZ specialni predpis, ter ureditev v statutu univerze, katere članice je fakulteta. ZViS namreč v četrtem odstavku 24. člena določa, da dekana oziroma direktorja članice univerze imenuje rektor na predlog senata oziroma strokovnega sveta članice univerze. ZViS nima določb o razrešitvi dekana, temveč v 3. alineji prvega odstavka 23. člena določa, da rektor skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze (8. alineja prvega odstavka 23. člena ZviS). Statut univerze v četrtem in šestem odstavku 64. člena govori o razrešitvi dekana, vendar ne določa, da bi moral rektor o predčasni razrešitvi dekana obvestiti in mu omogočiti, da se o razlogih za razrešitev predhodno izjavi. Takšna obveznost tožene stranke torej ne izhaja iz njenega avtonomnega prava. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožečo stranko v postopku predčasne razrešitve obvestiti o očitkih ter ji dati možnost, da se o njih izjavi, materialnopravno zmotno.