TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica s pritožbo neutemeljeno vztraja pri mnenju, da zakonska dikcija „ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih“ v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2, izključuje omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP in je zato potrebno njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da 190. in 193. člen ZPIZ-2 v konkretnem primeru ne dajeta podlage za regres izplačane družinske pokojnine, je pravilno. Sodna praksa se je že izrekla, da je pred uveljavitvijo 190.a člena s spremembo ZPIZ-2B4, ki je pričela veljati z dnem 1. 1. 2016, določilo prvega odstavka 18. člena ZOZP predstavljalo lex specialis, saj je urejalo vprašanje povrnitve povzročene škode iz naslova avtomobilskega zavarovanja in ne povrnitve povzročene škode, ki jo v prvem odstavku 190. člena in drugem odstavku 193. člena generalno ureja ZPIZ-2. Iz tega naslova tožnica tako ne more zahtevati več, kot ji daje podlago relevantno določilo 18. člena ZOZP (tj. sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

Pritožbeno zatrjevanje, da se je določilo drugega odstavka 193. člena o izključitvi omejitev iz ZOZP pričelo uporabljati že z uveljavitvijo ZPIZ-2 (z dnem 1. 1. 2013), ni pravilno. Dodano besedilo „ne glede na omejitve v drugih zakonih“ v drugem odstavku 193. člena ZPIZ-2 do uvedbe 190.a člena z novelo ZPIZ-2B ni spremenilo razmerja ZOZP nasproti ZPIZ-2, saj ZOZP ureja regresne zahtevke v zvezi z obveznim zavarovanjem v prometu kot posebnim primerom in tako primerjalno z ZPIZ-2, ki ureja tovrstne zahtevke iz več različnih življenjskih situacij, predstavlja specialnejši predpis, kateremu je potrebno dati prednost.

Iz prvega odstavka 18. člena ZOZP izhaja, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavoda za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Iz določbe je razvidno, da ima na tej podlagi tožeča stranka pravico zahtevati plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v primeru, ko je kot posledica prometne nesreče pri zavarovancu nastopila nezmožnost oziroma zmanjšana zmožnost za delo, ne pa tudi v primeru, ko je zavarovanec tožene stranke s prometnim sredstvom povzročil smrt zavarovane osebe. Samo v primeru invalidnosti zavarovane osebe, torej če sploh obstaja možnost, da bo do izplačila starostne pokojnine prišlo, lahko predstavlja izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za tožečo stranko škodo. Ker v konkretnem primeru škoda iz tega naslova tožnici zaradi smrti zavarovanke ne bo nastala, tožnica od toženke ne more terjati povrnitve sorazmernega dela (izpadlih) prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.