TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

180. člen ZPP določa, da so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, poleg imena in naslova, tudi enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO), če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva.

Pritožnica svojo trditev, da tožnik, kot je identificiran v tožbi, ne obstaja, utemeljuje s sklicevanjem na podatke CRP, ki pa tega ne dokazujejo. Celo nasprotno: predloženi podatki potrjujejo, da gre pri osebi vpisani v CRP in osebi, ki je vložila tožbo, za isto (še živečo) osebo. Identiteta in obstoj tožnika zato ne moreta biti sporna.

Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Ker je smisel te določbe varstvo nepravilno zastopanih, to kršitev lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.

Zakon pod določenimi pogoji dopušča dogovor o krajevni pristojnosti (69. člen ZPP). Vendar pa mora tožnik sporazum priložiti tožbi, sicer se nanj kasneje ne more več sklicevati. Če tožbo kljub temu vloži pred drugim sodiščem, pa se sodišče lahko izreče za nepristojno le na ugovor toženca, ki ga mora ta podati najkasneje v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 22. člena ZPP). V konkretnem primeru se tožnik na sporazum o krajevno pristojnem sodišču, ki je del kupne pogodbe, v tožbi ni skliceval, toženka pa, ki odgovora na tožbo ni vložila, krajevni pristojnosti v pritožbi ne more več ugovarjati.

Prvi odstavek 318. člena ZPP določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo. Poleg pogoja, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, pogoja, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, mora biti izpolnjen tudi pogoj, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in pogoj, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t. i. sklepčnost).

Pravnim osebam sodišče sodna pisanja vroča na naslov, ki je vpisan v register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Vroča se tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu (prvi odstavek 133. člena ZPP).

ZPP namreč ne predpisuje vročanja na naslovu dejanskega poslovanja, prav tako ne vročitve osebi, ki je pooblaščena za zastopanje. Ker je bila v konkretnem primeru tožba toženki vročena na naslov, ki je vpisan v register in osebi, ki je bila pooblaščena za sprejem, je bila vročitev, čeprav vročilnice ni podpisal zakoniti zastopnik toženke, pravilna. S prepošiljanjem pošte povezane ovire, ki jih toženka navaja v pritožbi, pa za presojo pravilnosti vročitve niso relevantne.

Pred izdajo zamudne sodbe je sodišče preverilo, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Ker pri tem ne gre za izvajanje (in ocenjevanje) dokazov in preizkušanje resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, je očitek, da je sodišče dokaze ocenjevalo, neutemeljen.