TFL Vsebine / TFLGlasnik

»V Sloveniji si prizadevamo slediti ambicioznim energetskim ciljem, a realnost kaže, da se na ključna vprašanja odzivamo počasneje, kot se spreminja svet okoli nas.« S to ne najbolj optimistično mislijo sem namenoma začel okroglo mizo, ki so jo prejšnji teden na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani organizirali Zveza društev pravnikov Slovenije, Inštitut za javno upravo in združenje študentov prava Pravna Panda. Državna sekretarka na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo mag. Tina Seršen[1] je uvodoma poudarila, da smo si kot družba zadali jasen cilj, in to je podnebna nevtralnost najpozneje do 2050. Vendar pa je dodala, da moramo – če smo glede tega resni – uresničevati ukrepe in delati korake naprej: »To ni samo cilj za bolj čisto okolje, to je strateškega pomena za zmanjšanje naše ranljivosti in za okrepitev naše avtonomije.« Pri tem je Uroš Podobnik, poslovni direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE), poudaril ključen pomen obnovljivih virov energije in tehnologij, na katere v prihodnosti stavi HSE, zlasti proizvodnjo hidro energije. »Hidroelektrarne so stabilen, domač in dolgoročen vir – hidro projektov ne smemo opustiti, saj so jedro naše stabilnosti in razmeroma ugodne električne energije.« A je hkrati bilo tudi jasno izpostavljeno, da zaradi omejitev, ki si jih sami postavljamo, nimamo več dosti možnosti za razširitev proizvodnih naprav na nova območja; zlasti zaradi varstvenega režima Natura 2000. Kot je dodal dr. Pirnat, je 40 odstotkov Slovenije pod tem režimom, zato je težko karkoli narediti, če pa že, sledijo akcije civilnih iniciativ, tudi takih, ki imajo vse prej kot cilje ohranjanja okolja. Po Podobnikovih besedah se v HSE trudijo voditi dialog z vsemi deležniki, a je ob tem poudaril, da bi si v HSE želeli več razumevanja s strani lokalnih skupnosti, civilnih iniciativ in nevladnih organizacij, saj imamo v Sloveniji več idealnih mikrolokacij za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov energije (zlasti črpalnih hidroelektrarne), ki jih predvsem zaradi pomanjkanja dialoga in razumevanja ne izkoristimo: »Vsi pričakujemo zanesljivo in cenovno dostopno elektriko, vendar to pomeni, da moramo biti pripravljeni tudi na kompromise.«

V debati smo se dotaknili tudi nedavne snežne ujme na severovzhodu države, ki je razkrila veliko težavo z vzdrževanjem energetskega omrežja. Kot sta pojasnila dr. Juhart in dr. Pirnat, služnosti dostopa do te infrastrukture niso urejene, lastniki zemljišč pa vzdrževalce kdaj »pričakajo kar z vilami«. Seveda bi bilo treba ta razmerja, ki izhajajo še iz »jugo« časov, urediti, a bi bilo treba to izvesti z vsakim lastnikom posebej, sistemsko najverjetneje ni možno; vsi dosedanji poskusi so se klavrno končali, če ne prej, na Ustavnem sodišču. A nedavna katastrofa je pokazala, da bo treba v to kislo jabolko znova ugrizniti oziroma poiskati sodobne in bolj inovativne pristope k hitrejšemu urejanju stvarnopravnih vprašanj in umeščanju v prostor omrežne infrastrukture, ki bodo sprejemljive. Pri tem pa je dr. Juhart izpostavil dobro prakso zakonodajnih rešitev na področju umeščanja telekomunikacijske infrastrukture, ki bi jo po njegovem mnenju lahko prenesli na področje energetike. Seveda pa smo se strinjali, da z rešitvami na tem področju ne moremo več odlašati.

O modernizaciji elektroenergetskega omrežja sicer govorimo že več let. Trenutna obremenitev omrežja, ki je posledica splošne elektrifikacija družbe – tudi v Sloveniji – nikakor ni presenečenje in bi jo brez dvoma lahko predvideli že nekaj časa nazaj, a se na te izzive iz bolj ali manj banalnih razlogov nismo odzvali pravočasno. Trenutne ocene in načrti operaterja (oziroma države) so, da bo nadgradnja distribucijskega in prenosnega omrežja do leta 2034 terjala več kot pet milijard evrov. Res je – veliko denarja – a vprašanje na tej točki ne bi smelo biti, koliko bo to stalo, temveč zakaj to počnemo šele sedaj. Zato morda niti ne bi bilo tako zelo narobe, če bi se že zdaj (torej še preden saniramo kritičen izostanek vlaganj iz preteklosti) vprašali, ali imamo jasen odgovor na vprašanje, kaj bomo s tem nadgrajenim elektroenergetskim sistemom počeli v letu 2034. Pravzaprav bi se tu komaj moral začeti ključen del razprave, ki je povezan z vprašanjem, ali bomo posodobljeno infrastrukturo uporabili zgolj za lažje obvladovanje obstoječih potreb, ali pa kot temelj za povsem nov razvojni cikel, ki ga poganjata digitalno gospodarstvo in umetna inteligenca. Prepogosto spregledamo, da smo vstopili v obdobje, v katerem povpraševanje po električni energiji raste hitreje kot kadarkoli prej. Do leta 2030 naj bi se poraba elektrike, potrebna za delovanje infrastrukture umetne inteligence, vsaj podvojila, v ambicioznejših scenarijih pa narasla celo za več kot 160 odstotkov. Pri tem pa ni dvoma, da bo ta preskok nujen in ne bo ponujal izbire – podatkovni centri, veliki jezikovni modeli umetne inteligence in nove digitalne storitve bodo jedro gospodarskih verig prihodnosti.

Zato se temeljno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, pravzaprav ponuja samo od sebe: ali bo Slovenija jasno izražen trend rasti povpraševanja po električni energiji razumela kot razvojno priložnost ali pa bo oklevala. Države s strateškim pristopom že danes pospešeno krepijo proizvodne zmogljivosti z namenom, da bi privabile energetsko intenzivne industrije prihodnosti z visoko dodano vrednostjo, mi pa lahko še naprej razpravljamo o tem, kateri vir je v ideološkem kontekstu tisti »pravi« (razprava, ki je sicer brez dvoma zelo pomembna, a verjetno ne bo odločila o tem, ali bomo del tehnološke prihodnosti ali zgolj njen opazovalec) in tvegamo, da bomo še eno priložnost prepustili drugim; morda celo kateri od držav v regiji (kar je lahko še toliko bolj boleče).

Zato primarni izziv slovenske energetike ne bi smel biti, kateri vir naj bo postavljen na energetski piedestal kot »glavni« vir energije, temveč, ali si resnično želimo, da Slovenija sploh tekmuje v svetu, kjer električna energija postaja nova strateška »surovina«; v tekmi, v kateri je ključna bolj hitra odzivnost kot zagotavljanje najširšega možnega družbenega konsenza, in ki v resnici določa zgornjo mejo gospodarske rasti in tehnološkega napredka naše države. Kajti najdražja je praviloma ravno tista energija, ki je nimaš – in prav ta določa, koliko si sploh lahko privoščimo sanjati.

Partnerji in podporniki dogodka so Tax-Fin-Lex d.o.o., HSE d.o.o., GlobalPharmacia Group d.o.o., Litteralis d.o.o., Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji o.p., d.o.o., JusFin, pravno in finančno svetovanje, d.o.o. ter medijski partnerji Media 24, Pravnik, revija za pravno teorijo in prakso in revija Javna uprava, prostor pa nam je prijazno odstopila Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Opombe:

[1] Državna sekretarka je zaradi nujne obveznosti zasedla mesto mag. Bojana Kumra, ministra za okolje, podnebje in energijo.