TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj, št. 06122-3862/2017-23 z dne 3. 3. 2020, ter odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-253/2018-2550-5 z dne 31. 3. 2021, se odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Prvostopenjski organ je (na drugačni pravni podlagi kot v prvotnem postopku) zaključil, da obravnavana gradnja predstavlja neskladno gradnjo. S tako ugotovljenimi dejstvi in naziranji ter pravnimi vidiki zadeve upravni organ tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil in ji glede tega ni dal možnosti izjave. V zvezi z navedenim je zmotno naziranje upravnih organov, ki sta (očitno) štela, da se je tožnica glede navedenih dejstev in okoliščin izjavila že v pritožbi zoper prvotno odločbo. Pravice stranke do izjave v (ponovnem) postopku namreč že po naravi stvari ni mogoče šteti za izčrpano zaradi navedb, podanih v pravnih sredstvih (zoper odločbo v prvotnem postopku).

V zvezi s pravico do izjave mora biti zagotovljeno tudi, da stranka ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in da ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. V položaju, ko se je tožnica v pritožbi zoper prvotno odločbo opredeljevala do ugotovitev in naziranja prvostopenjskega organa, da gre pri obravnavani gradnji za nelegalno gradnjo, organ pa je svoje ugotovitve in naziranje kasneje spremenil in štel, da gre za neskladno gradnjo, v pritožbi podana stališča tožnice nikakor niso mogla biti podana skladno z navedenimi zahtevami, pravice do izjave v okviru ponovnega postopka pa na njihovi podlagi tožnici upravna organa ne bi smela odreči.