TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni in delno razveljavi v I., II., III., V. in VI. točki izreka tako, da se na novo glasijo:

"I. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 1. 2014, ampak je trajalo za polni delovni čas do 31. 8. 2015 in nato še za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 ter od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016.

II. Tožeči stranki se prizna delovna doba za polni delovni čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 in nato še za polovični delovni čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 ter od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016.

III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 za polni delovni čas in od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 ter od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016 za polovični delovni čas prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji:

- za čas od 1. 2. 2014 do 31. 8. 2015 obračunati mesečna nadomestila osnovne bruto plače v višini, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi, zmanjšane za prejeta mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti v bruto višini 892,50 EUR,

- za čas od 1. 9. 2015 do 31. 3. 2016 in od 1. 9. 2016 do 14. 9. 2016 obračunati mesečna nadomestila osnovne bruto plače v višini, kot je določena za delovno mesto svetnik v centralni službi, zmanjšane za bruto plače, ki jih je v tem obdobju prejemala pri drugih delodajalcih,

ter ji po odvodu predpisanih davkov in prispevkov izplačati ustrezne mesečne neto zneske nadomestila plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

V. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače (reintegracijski zahtevek, reparacijski zahtevek v večjem obsegu od prisojenega, višji zahtevek za obračun in izplačilo denarnega povračila od prisojenega) se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške postopka v znesku 1.924,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče trajanje delovnega razmerja ugotovi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Datum odločitve sodišča prve stopnje je torej skrajni datum, do katerega je na podlagi navedene določbe ZDR-1 delavcu mogoče priznati delovno razmerje, lahko pa sodišče, če so podane določene okoliščine, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi že prej. Sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi tožnice ni razvezalo z dnem odločitve (14. 9. 2016), ampak s 1. 4. 2016. Tožnica v pritožbi navedeni odločitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje, saj krajše zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, ne vplivajo na datum sodne razveze. Tožnica je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki sklenila dve pogodbi o zaposlitvi pri dveh različnih delodajalcih za določen čas in za krajši (polovični) delovni čas. Ker je obdobje njene zaposlitve za polni delovni čas (zaradi obstoja dveh zaposlitev za polovični delovni čas hkrati) trajalo le krajši čas od 1. 4. 2016 do 31. 8. 2016 (pet mesecev) in se je zaključilo pred datumom odločitve sodišča prve stopnje (14. 9. 2016), te zaposlitve sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti kot ključne pri odločitvi o datumu sodne razveze.

Tožnici, kljub priznanju delovnega razmerja le za polovični delovni čas, pri toženi stranki še vedno pripada razlika do celotnega zneska plače, kot bi jo prejela, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in ne le plača, ki bi ji pri toženi stranki pripadala za polovični delovni čas. V nasprotnem primeru bi bila še vedno prikrajšana, saj je bila njena plača pri drugem delodajalcu za polovični delovni čas nižja od plače, ki bi jo za isto število ur prejemala pri toženi stranki. In obratno, v primeru če bi bila tožničina plača za polovični delovni čas pri novem delodajalcu višja, ob priznanju delovnega razmerja pri toženi stranki le za preostali (polovični) delovni čas, ne bi bila upravičena do celotne plače pri toženi stranki za polovični delovni čas, temveč le do razlike med plačo, ki bi jo prejela pri toženi stranki za polni delovni čas, in plačo, ki bi jo prejela pri novem delodajalcu za krajši delovni čas. Na takšen način je delavcu zagotovljena polna reparacija oziroma, je obema strankama zagotovljeno, da nadomestilo plače zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ne višje ne nižje od plače, ki bi jo delavec dobil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi.