TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 5 Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS št. št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 63/13, 76/23, 16/24 in 54/25) ni v neskladju z Ustavo. Členi 88, 89 in 90 Zakona o osnovni šoli niso v neskladju z Ustavo. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 44. člena in prve alineje drugega odstavka 102. člena Zakona o osnovni šoli se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 123/21, 172/21, 207/21, 141/22 in 71/23) se zavrže.

Pravica do šolanja in izobraževanja za državo pomeni predvsem dolžnost, da posamezniku omogoči nediskriminatoren pristop do obstoječih tipov in stopenj izobrazbe ter mu ponudi neki minimalen standard kakovosti te izobrazbe. Na ravni osnovnošolskega izobraževanja posamezniki nimajo le pravice do izobraževanja, temveč imajo dolžnost obiskovati osnovno šolo, saj posameznikova osnovna izobrazba služi tudi javni koristi. Pravica do brezplačnega osnovnošolskega izobraževanja učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javnoveljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja (ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt). Pravica do izbire med zakonsko urejenimi oblikami osnovnošolskega izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena Ustave, upoštevaje tretji odstavek 57. člena Ustave, ne nalaga državi, da financira vse obstoječe tipe osnovnošolskega izobraževanja. Zakonodajalec ima pri urejanju pravice do šolanja in izobraževanja široko polje proste presoje, obseg te pravice se lahko prilagaja času, upoštevaje potrebe in razpoložljiva sredstva družbe in posameznikov. Vendar pa mora zakonodajalec enotno določiti obvezen minimum osnovnošolske izobrazbe in zagotoviti pridobitev take ravni obvezne osnovnošolske izobrazbe, da bo posameznik lahko glede na svoje želje in sposobnosti po končani osnovni šoli nadaljeval ustrezno izobraževanje in da bo pripravljen na življenje, kot ga zahteva vsakokratno stanje v družbi. Starši imajo v skladu s prvim odstavkom 54. člena Ustave ob upoštevanju drugega odstavka 57. člena Ustave in načela največje koristi otroka pravico do svobodne izbire osnovnošolskega izobraževanja, ki ga bodo zagotovili svojim otrokom. Vendar se ta pravica staršev izvršuje ob sočasni odgovornosti države za delovanje izobraževalnega sistema osnovnih šol, ki zagotavlja ustrezno raven znanja oziroma izobrazbe. Zato starši v skladu s prvim odstavkom 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Ustave lahko izbirajo med tistimi oblikami osnovnošolskega izobraževanja, ki in kakor jih je določil zakonodajalec. V okviru polja proste presoje pa lahko zakonodajalec uredi tudi možnost izobraževanja na domu. Izobraževanje na domu je torej zakonska oblika osnovnošolskega izobraževanja, ki je 57. člen Ustave ne zagotavlja. Načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov med drugim zahteva, da so predpisi opredeljeni jasno in določno, tako da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo. Z vidika pravne varnosti postane predpis sporen tedaj, ko se z ustaljenimi metodami razlage ne da ugotoviti vsebine, ne pa že tedaj, ko sámo besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi. Določbe o načinu uveljavljanja in prekinitve pravice do izobraževanja na domu pomenijo določitev načina uresničevanja človekove pravice do šolanja in izobraževanja (prvi odstavek 57. člena Ustave) v zvezi s pravico staršev do svobodne izbire osnovnošolskega izobraževanja (prvi odstavek 54. člena Ustave). Zagotavljajo organizacijsko stabilnost in kakovost pedagoškega procesa, pravico otrok do kakovostnega in stabilnega izobraževanja ter pravično ocenjevanje, s tem pa učinkovito uresničevanje pravice otrok do osnovnošolskega izobraževanja, ki je po Ustavi obvezno. Zakonski ureditvi, ki je sprejeta zaradi učinkovitega izvrševanja pravice do šolanja in izobraževanja, ni mogoče odrekati razumnosti. Pravni položaj otrok, ki se šolajo na domu, oziroma njihovih staršev z vidika možnosti prehajanja med oblikami izobraževanja na domu in v šoli ni primerljiv s pravnim položajem otrok, ki se izobražujejo v šoli (in prehajajo iz šole v šolo), oziroma njihovih staršev. Zato je zakonodajalec možnost prehajanja med oblikami izobraževanja za obe skupini otrok oziroma njihovih staršev lahko različno uredil. Ureditev, ki staršem otrok, ki izobražujejo otroke na domu, ne zagotavlja financiranja iz javnih sredstev, ni v neskladju z drugim odstavkom 57. člena Ustave. Pravnega položaja otrok, ki se izobražujejo na domu, oziroma njihovih staršev z vidika javnega financiranja osnovnošolskega izobraževanja ni mogoče primerjati s pravnim položajem otrok, ki se izobražujejo v šoli, oziroma njihovih staršev. Zato zakonodajalec njihov položaj lahko različno ureja. Ureditev obveznosti šole do otrok, ki se izobražujejo na domu, oziroma njihovih staršev pomeni določitev načina uresničevanja človekove pravice do šolanja in izobraževanja (prvi odstavek 57. člena Ustave). Zakonski ureditvi, ki zaradi učinkovitega izvrševanja te človekove pravice spodbuja osnovnošolsko izobraževanje otrok v institucionalizirani obliki, ni mogoče odrekati razumnosti. Zato je zakonodajalec lahko določil, da so obveznosti šole do učencev, ki se izobražujejo na domu, oziroma njihovih staršev manjše kot do otrok, ki se izobražujejo v šoli, oziroma njihovih staršev. Z vidika obveznosti osnovne šole do učencev oziroma njihovih staršev so otroci, ki se izobražujejo na domu, oziroma njihovi starši v bistveno drugačnem položaju kot otroci, ki obiskujejo pouk v javni ali zasebni šoli, oziroma njihovi starši. Zato ni v neskladju z načelom enakosti, da ima osnovna šola do otrok, ki se izobražujejo na domu, oziroma njihovih staršev drugačne (manjše) obveznosti kot do otrok, ki obiskujejo pouk v osnovni šoli. Ureditev ocenjevanja znanja ne posega v pravico do izbire med zakonsko urejenimi oblikami osnovnošolskega izobraževanja, temveč pomeni način uresničevanja te človekove pravice. Izpodbijana ureditev, ki predvideva ocenjevanje znanja iz vseh predmetov glede na predmetnik posameznega razreda tudi za otroke, ki se izobražujejo na domu, zagotavlja doseganje enakovrednega izobraževalnega standarda osnovnošolskega izobraževanja. Ocenjevanje znanja iz vseh predmetov je tudi varovalo pred morebitnim zanemarjanjem učnega procesa s strani staršev otrok, ki se izobražujejo na domu. Navedeno pomeni razumen razlog za izpodbijano ureditev, ki zato ni v neskladju s prvim odstavkom 57. člena Ustave. Zaradi izpolnjevanja ustavne obveznosti (drugi odstavek 57. člena Ustave) morajo biti otroci, ki se izobražujejo na domu in so vpisani v javno osnovno šolo, z vidika doseganja izobraževalnega standarda v enakem položaju kot otroci, ki se izobražujejo v javnih in tudi zasebnih osnovnih šolah s pridobljenim javnoveljavnim izobraževalnim programom. Učenci, ki se izobražujejo na domu, so vpisani v javne osnovne šole in ne v zasebne. Zato so z vidika ocenjevanja oziroma doseganja standarda znanja v bistveno enakem položaju kot učenci, ki so vpisani v iste javne šole, vendar se izobražujejo v šoli. Glede na navedeno jih zakonodajalec utemeljeno enako obravnava. Otroci, ki se izobražujejo na domu, oziroma njihovi starši so bili pravočasno, tj. šest mesecev pred začetkom novega šolskega leta, v katerem se je začela uporabljati izpodbijana določba, seznanjeni z novo ureditvijo glede (števila) predmetov, iz katerih se ocenjuje znanje, in so imeli tako dovolj časa, da se nanjo ustrezno pripravijo. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Izpodbijana ureditev, po kateri tudi učence, ki se izobražujejo na domu, ocenjujejo učitelji (in ne njihovi starši), postavlja učence, ki se izobražujejo na domu, zaradi obveznosti osnovnošolskega izobraževanja in doseganja enakovrednega izobrazbenega standarda v bistveno enak položaj kot učence, ki se izobražujejo v javni ali zasebni osnovni šoli s pridobljenim javnoveljavnim programom. Zato ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zakonska ureditev, ki v primeru dveh neuspešnih ocenjevanj pri enem predmetu ne glede na razred, v katerega je vpisan učenec, odvzema pravico do izobraževanja na domu do zaključka osnovnošolskega izobraževanja, pomeni način uresničevanja pravice do šolanja in izobraževanja (prvi odstavek 57. člena Ustave). Če je učenec pri posameznem predmetu dvakrat ocenjen negativno, obstaja realna možnost, da mu izbrani način izobraževanja na domu ne ustreza oziroma da zanj ni primeren. Zato je razumno, da mora v primeru dveh neuspešnih ocenjevanj pri enem predmetu nadaljevati izobraževanje v šoli. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s svobodo izobraževanja iz prvega odstavka 57. člena Ustave. Otroci, ki se izobražujejo na domu, oziroma njihovi starši in otroci, ki se izobražujejo v javni šoli oziroma zasebni osnovni šoli s pridobljenim javnoveljavnim programom, oziroma njihovi starši z vidika posledic neuspešnega izobraževanja niso v primerljivem položaju. Prav tako so z vidika možnosti poučevanja v popolnoma različnih položajih starši, ki svoje otroke izobražujejo na domu, in učitelji, ki v šoli poučujejo otroke kot svoj poklic. Zato jih zakonodajalec lahko različno ureja. Že ustavodajalec je iz razloga ranljivosti določil, da so otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju upravičeni do posebne zaščite pri izvrševanju pravice do izobraževanja. Glede na navedeno že po Ustavi položaj otrok s posebnimi potrebami ni primerljiv s položajem otrok, ki teh potreb nimajo, in jih zato zakonodajalec lahko različno obravnava. Če je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti (in zakonitosti) predpisa očitno neutemeljena, jo Ustavno sodišče zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa mora vsebovati navedbo členov, ki se izpodbijajo, in razloge neskladnosti predpisa z Ustavo oziroma zakonom. Če pobuda tega ne vsebuje, jo Ustavno sodišče zavrže.