TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper I. in II. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper III. točko izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se priznani stroški prvostopenjskega postopka, ki jih mora tožnik plačati prvemu tožencu, znižajo za 280,91 EUR (s 468,18 EUR na 187,27 EUR).

III. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je v 15 dneh od prejema te odločbe za pritožbene stroške drugemu tožencu plačati 282,74 EUR in stranski intervenientki 31,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Kršitev pravic iz znamke je podana le v primeru, če je sporni znak enak ali podoben znamki. Predmet varstva znamke je znak ali kombinacija znakov, ki ga je mogoče grafično prikazati. Obseg znamke je enopomensko določen z registracijo. Drugače je z znakom, ki je predmet primerjave z znamko. Obseg znaka ni jasno določen, temveč je treba v konkretnih primerih ugotavljati, kaj obsega. S pojmom znak se opredeljuje znak ali kombinacija znakov, s katerim domnevni kršitelj v gospodarskem prometu označuje svoje blago ali storitve. A contrario to pomeni, da kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu.

Besedna zveza "povprečni potrošnik" označuje relevantno javnost, to je ciljno skupino oseb, glede katere se sklepa o verjetnosti zmede o izvoru blaga. Pri terminu povprečni potrošnik gre za pravni koncept (nadpomenko), ki loči nadaljnji dve skupini oseb, in sicer širšo javnost, s katero so mišljeni potrošniki, ki kupujejo blago in storitve za zadovoljevanje lastnih potreb, in strokovno ali specializirano javnostjo. Umestitev v eno ali drugo skupino je odvisna od tega, kateri skupini so namenjeni proizvodi, ki so označeni z znamko in znakom. Definiranje relevantne javnosti je objektivizirano, saj se relevantna javnost določi po splošnem pojmovanju ob upoštevanju značilnosti proizvodov ali storitev, na katere se nanaša znamka oziroma znak.

Odvetniške storitve se po tar. št. 39 Odvetniške tarife ovrednotijo posebej le, če gre za samostojne storitve.