TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. točki in v naložitvenem delu III. točke izreka) sklep potrdi.

II. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) je dolžan dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila, sam pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožbi dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) se ugodi in se v izpodbijanem zavrnilnem delu III. točke izreka sklep razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) se pridrži za končno odločbo.

V postopku nasprotne izvršbe se obstoj sporne terjatve, ki se jo uveljavlja v pobot, ne more ugotavljati, še vedno gre namreč za izvršilni in ne pravdni postopek. Ugotavljanju takih dejstev izvršilni postopek ni namenjen in niti nima prilagojenih in ustreznih mehanizmov za tako postopanje. Uveljavljanje pobota je tako omejeno le na nesporne terjatve, to so terjatve, ki jih nasprotna stranka priznava oziroma so ugotovljene v že končanem pravdnem postopku.

Sodišče je pri presoji kriterijev za pobot, predvsem kriterija likvidnosti, upoštevalo veljavno slovensko pravo, to je določbe OZ, v povezavi s sodno prakso in pravno teorijo, in torej njegova odločitev ni bila odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti prava Evropske unije. Sodišče druge stopnje je zato predlog upnika za postavitev predhodnega vprašanja zavrnilo.

Stroškov pri nasprotni izvršni ni mogoče odmerjati po določbah Odvetniške tarife, ki veljajo za pravna sredstva (nasprotna izvršba namreč ni pravno sredstvo), temveč po določbah, ki veljajo za obrazložene vloge.