TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in dopolnilni sklep potrdita.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tudi če bi bil dokazan obstoj aneksa oziroma dogovora o spremembi pravne pripadnosti nepremičnin z vlaganji, tožnika na njegovi podlagi ne bi mogla pridobiti solastninske pravice. Dogovor o priznanju solastninskega deleža je po funkciji v sistemu vlagateljeve oziroma graditeljeve lastninske pravice in v tem podoben pogodbi o prodaji in drugim pogodbam o odsvojitvi. Obravnavana nepremičnina je postala lastnina preoblikovane občine oziroma toženke na podlagi 5. člena ZLNDL. Za vsako nepremičnino v družbeni lastnini je do tedaj, ko je bila olastninjena, veljal pravni režim družbene lastnine in z njim povezane omejitve glede razpolaganja. V navedenem obdobju je promet z nepremičninami urejal ZPN, ki je določal, da mora biti pogodba, s katero se prenese pravica uporabe oziroma lastninska pravica na nepremičnini, pismena (prvi odstavek 5. člena ZPN). Določal je še, da je pogodba, ki je sklenjena v nasprotju s prejšnjim odstavkom, nična (drugi odstavek 5. člena ZPN). Namen pismene oblike kot konstitutivnega elementa je bil v tem, da se je omogočila družbena kontrola prometa nepremičnin. Pri tem za dosego tega namena zadostuje, da je v pismeni pogodbeni listini vsebovan sporazum strank o bistvenih elementih nakupa t.j. o predmetu in ceni. Teh bistvenih sestavin pa zatrjevani aneks ne vsebuje. Aneks, s katerim naj bi KS tožnikoma priznala solastninski delež, že zato ne bi bil veljaven. Ker je v primeru prometa z nepremičninami oblika predpisana zaradi družbenega interesa, ki mu kljub izpolnitvi ni bilo zadoščeno, pogodbe tudi ne bi bilo mogoče šteti za konvalidirano. Tudi ob izpolnjenem pogoju pismenosti bi bil takšen pogodbeni dogovor ničen, saj bi predstavljal obid tedaj veljavnih kogentnih zakonskih določb (ZPN), ki predpisujejo obvezen postopek prodaje stavb in posameznih delov stavb, če jih družbeno pravna oseba prodaja občanu, društvu ali civilno pravni osebi.

Ugotovljeni obstoj najemnega razmerja med pravdnima strankama izkazuje, da ni bil izpolnjen pogoj dobrovernosti oziroma pogoj, da tožnika nista vedela in niti nista mogla vedeti, da nista lastnika stvari. Če sta bila najemnika nepremičnin, jih nista mogla pridobiti na originaren način ne s priposestvovanjem ne z gradnjo na tujem svetu. Če sta tožnika uporabljala nepremičnino vedoč, da pripada toženki oziroma njeni pravni prednici, je njuna dobra vera izključena, saj ne ZTLR (28. člen) ne SPZ (43. člen) nedobrovernega priposestvovanja ne priznavata.

Trditev tožnikov, da sta vlagala v nepremičnino v dobri veri oziroma misleč, da bosta na njej pridobila solastninsko pravico, je nesklepčna, saj tak način ne vodi v pridobitev lastninske pravice. Izjalovitev pričakovanja pridobitve lastninske pravice z vlaganji bi lahko vodila le do obligacijskega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.