TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper izpodbijano II. točko izreka sodbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Pri tožbenemu zahtevku za izbris znamke gre za „golo“ primerjavo znakov in kategorij registriranih znamk po ustrezni klasifikaciji v registru. Zato pri odločanju o tem tožbenem zahtevku sploh ni odločilno, kakšni (če sploh kateri) izdelki ali storitve se prodajajo pod to blagovno znamko.

Abstraktni dejanski stan, ki ga pokriva zahtevek na prepoved uporabe znaka, se razlikuje od tistega pri zahtevku na izbris znamke iz registra. To izhaja že iz jezikovne razlage določbe 119. člena ZIL-1. Z zahtevkom na prepoved uporabe znaka je mogoče prepovedati zgolj že uporabljani znak. Kadar pa do uporabe znaka sploh še ni prišlo, bi se z ugoditvijo zahtevku na prepoved uporabe znaka toženi stranki („nekdanji imetnici pravkar izbrisane znamke“) prepovedovala povsem abstraktna in hipotetična možnost uporabe znaka. Odločanje sodišča v takšnem primeru bi predstavljalo odločanje o tožbenem zahtevku, ki pravzaprav sploh ni podprt s konkretnim dejanskim stanom. Čemu takemu pa sodno varstvo ni namenjeno.