TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Toženka se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do navedb o ubitih strankarskih kolegih in do podane lastnoročne izjave tožnika z dne 16. 9. 2019, vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev (tudi iz lastnoročne izjave) v prvotnem postopku brez svoje krivde takrat ne bi mogel uveljavljati.

Toženka je napačno uporabila prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, češ da je v tovrstnih zadevah dokazno breme izključno na tožniku in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, kar pa v konkretnih okoliščinah primera ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Tožnik mora sam predlagati nove dokaze in navesti nova dejstva. Le, če jih tožnik (nepopolno) navede, ga mora toženka pozvati, da nepopolne trditve dopolni oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice.

Tožnik je na zaslišanju ob zahtevi za uvedbo ponovnega postopka navajal tudi že navedena dejstva v zvezi s političnim azilom, tj. s smrtjo strankarskih kolegov in ogroženostjo v izvorni državi zaradi tega ter o zahtevi po pridobivanju informacij o korupciji na Ministrstvu za finance s strani C.C. ter očrnenju tožnika z njegove strani. Tako je toženka sicer storila relativno kršitev postopka, ko je navedla, da tožnik v svojem zahtevku ni navajal novih dejstev, ki pa po ugotovitvi sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve.