TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije (RS) do tožnice iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih je bila tožnica po sklepu sodišča dolžna povrniti nasprotni stranki, ki je bila za ta postopek upravičena do BPP, iz tega naslova pa so bila tudi izplačana proračunska sredstva. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS. Po samem zakonu je namreč že omenjeni sklep sodišča izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova nudene BPP.

Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do nasprotne stranke. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP izhaja iz določb ZBPP.