Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 110.b člena Zakona o prevozih v cestnem prometu ni v neskladju z Ustavo

666. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 110.b člena Zakona o prevozih v cestnem prometu ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-77/24-13

Datum: 13. 3. 2025

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Državnega sveta, na seji 13. marca 2025

Drugi odstavek 110.b člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 6/16 - uradno prečiščeno besedilo, 67/19, 94/21 in 23/24) ni v neskladju z Ustavo.

Državni svet (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 110.b člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2). Navaja, da izpodbijana določba vodi do neutemeljene diskriminatorne obravnave pošiljateljev in prejemnikov blaga, ki naj bi bila v neskladju z 2. členom v zvezi s 14. členom Ustave. Pošiljatelji in prejemniki blaga naj bi bili diskriminirani v primerjavi z (1) imetniki nevarnih stvari in obratovalci nevarnih dejavnosti, ker naj bi bila odgovornost pošiljateljev in prejemnikov brez stvarnega razloga celo strožja, brez vsake možnosti razbremenitve,¹ ter (2) prevozniki, ker naj bi pošiljatelji in prejemniki morali plačati stojnino tudi, če zamuda z nakladanjem in razkladanjem nastopi zaradi razlogov na strani prevoznika ali objektivnih razlogov, ki niso na strani nobene od strank.² Ne bi naj bilo razumne sorazmerne povezave med uporabljenimi sredstvi in ciljem, ki naj ga uresniči zakonska ureditev.

Predlagatelj meni, da je drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 tudi protiustavno nedoločen in nejasen, kar naj bi bilo v neskladju z 2. členom v zvezi s 153. členom Ustave. Iz navedene določbe naj niti z jezikovno niti z namensko razlago ne bi bilo mogoče priti do zaključka, kdaj je zavezanec za plačilo stojnine pošiljatelj blaga, kdaj pa njegov prejemnik. To naj ne bi izhajalo niti iz zakonodajnega gradiva. Predlagatelj pogreša tudi določen odgovor na vprašanje, kdo odgovarja v primerih, ko je čas nakladanja oziroma razkladanja določila tretja, od pošiljatelja in prejemnika neodvisna oseba in ko pošiljatelj in prejemnik na ta čas niti ne moreta vplivati.

Predlagatelj višini stojnine (100 EUR za začeto uro čakanja) očita arbitrarnost in nesorazmernost, kar naj bi bilo v neskladju z 2. členom v zvezi s 14. členom v zvezi s 153. členom Ustave. Iz zakonodajnega gradiva naj ne bi izhajalo, zakaj je tako visoko določena stojnina primerna in ustrezna za dosego cilja zakonodajalca, to je za zmanjševanje zamud pri nakladanju in razkladanju. Zakonodajalec naj sploh ne bi tehtal, ali je breme ukrepa določitve stojnine v razumnem sorazmerju z učinki, ki naj jih ta doseže. Višina stojnine naj ne bi smela biti v očitnem nesorazmerju s škodo, ki prevoznikom zaradi zamud dejansko nastaja. Isti očitek predlagatelj namenja izpodbijani ureditvi kot celoti; zakonodajalec naj ne bi pretehtal primernosti, nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Predlagatelj trdi, da bi bila pavšalna odškodnina lahko sorazmerna, če bi bil razlog zamude na strani pošiljateljev ali prejemnikov blaga in ob ustrezni argumentaciji glede višine pavšalne odškodnine.

Predlagatelj drugemu odstavku 110.b člena ZPCP-2 očita neskladje s pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave (»smiselno« tudi s 16. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, UL C 202, 7. 6. 2016 - v nadaljevanju Listina). Razlogi za poseg v svobodno gospodarsko pobudo naj iz zakonodajnega gradiva ne bi bili razvidni. V vsakem primeru pa naj bi šlo za nesorazmeren ukrep, ki zmanjšuje konkurenčnost pošiljateljev oziroma prejemnikov blaga na notranjem trgu Evropske unije (v nadaljevanju EU). Predlagatelj poudarja, da pri ukrepu obveznega plačila stojnin ne gre za izbiro takšnega ukrepa, ki bi zagotovil učinkovito varstvo javne koristi in ob tem kar najmanj posegel v ustavno pravico pošiljateljev in prejemnikov blaga do svobodne gospodarske pobude. Možnost, da se stranke dogovorijo tudi drugače, naj bi pošiljatelje in prejemnike blaga postavljala v neprimerno slabši pogajalski položaj. Poleg tega naj bi se bilo mogoče o stojninah drugače dogovoriti le z ločeno pogodbo. Predlagatelj izpostavlja, da bi bil izpodbijani ukrep protiustaven tudi, če bi šlo le za način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude. Iz zakonodajnega gradiva naj ne bi bilo mogoče razbrati nobenega razumnega razloga zanj.

Predlagatelj pojem »pošiljatelji oziroma prejemniki blaga« iz sporne določbe razlaga tako, da gre v praksi pogosto za subjekte, ki niso naročniki prevoza, ne sklepajo pogodb o prevozu, hkrati pa naj bi jim bilo naloženo plačilo stojnin. Nasploh naj bi iz drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 izhajalo, da so pošiljatelji oziroma prejemniki blaga vedno zavezani plačati stojnino v primeru zamude pri nakladanju in razkladanju blaga, ne glede na razlog za nastalo zamudo in ne glede na to, da so lahko okoliščine, ki vodijo do zamud, popolnoma neodvisne od ravnanja pošiljateljev in prejemnikov in so lahko celo na strani prevoznikov oziroma tretjih oseb. Pošiljatelji in prejemniki naj pogosto ne bi bili vključeni v organizacijo prevoza niti v določanje časa dostave blaga oziroma časa nakladanja/razkladanja. To naj bi bila v številnih primerih naloga logističnih in špedicijskih družb. Predlagatelj navaja, da je pogosto določen le dan ali okvirni čas nakladanja in razkladanja, nato pa prevoznik (ali posredniška družba) sam izbere točen čas, ko bo prišel na ustrezno lokacijo. To je lahko tudi čas, ko je na kraju nakladanja ali razkladanja drug prevoznik, zaradi česar je treba počakati. Jezikovna in namenska razlaga izpodbijane določbe naj bi nasprotovali možnosti razbremenitve odgovornosti pošiljatelja in prejemnika blaga v takih primerih. To naj bi bilo pravno nevzdržno.

Državni zbor je odgovoril na zahtevo. Ne pritrjuje navedbam predlagatelja, da izpodbijana določba ureja objektivno odgovornost pošiljateljev oziroma prejemnikov blaga. Pošiljanja in prejemanja blaga naj ne bi bilo mogoče primerjati z imetništvom nevarne stvari in opravljanjem nevarne dejavnosti. To naj ne bi bil namen zakonodajalca. Po mnenju Državnega zbora na to kaže tudi dejstvo, da se drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 ne uporablja za prevoze nevarnega blaga (7. točka četrtega odstavka 110.b člena ZPCP-2). Nasploh naj izpodbijana določba ne bi ničesar določala o škodi, ki je posledica zamude.

Pošiljatelji oziroma prejemniki naj ne bi bili v bistveno enakem položaju kot prevozniki; prevozniki naj bi bili v razmerju do pošiljateljev oziroma prejemnikov v slabšem in podrejenem položaju, ker naj bi bili pri nakladanju in razkladanju blaga od njih odvisni in ker naj bi zamuda pri teh opravilih nanje močneje vplivala. Državni zbor meni, da se ukrep stojnine uporablja le za primere, ko je bila ura nakladanja oziroma razkladanja določena. Za primere, ko pošiljatelji in prejemniki ure ne bi določili sami, pa naj bi veljalo, da so o njej vnaprej obveščeni, in lahko na nakladalnih oziroma razkladalnih mestih poskrbijo za take okoliščine, da do (večje) zamude ne pride. Tudi sicer pa naj bi se bilo o stojnini mogoče pogodbeno dogovoriti. Državni zbor ne sprejema razlage, da so pošiljatelji in prejemniki »vedno« dolžni plačati stojnino. Že jezikovna razlaga naj bi dala jasen odgovor na vprašanje, kdo je zavezanec za plačilo stojnine: pošiljatelj, če je prevoznik čakal več kot eno uro po času, ki je bil določen za nakladanje, oziroma prejemnik, če je prevoznik čakal več kot eno uro po času, ki je bil določen za razkladanje. Po mnenju Državnega zbora pa naj za nastanek obveznosti plačila stojnine ne bi bilo bistveno, kdo je za zamudo odgovoren.

Državni zbor navaja, da je stojnina določena v pavšalnem znesku, za katerega je Državni zbor glede na zavezance (gospodarske družbe) in lahko tudi zelo visoko vrednost blaga, ki je predmet prevoza, ocenil, da je primeren, nujen in sorazmeren. Zgornja omejitev skupne višine stojnine naj ne bi bila smiselna, saj naj bi bila stojnina v primeru daljše zamude še toliko bolj upravičena in nujna.

Na trditve o kršitvi 74. člena Ustave Državni zbor odgovarja z opozorilom na možnost drugačnega pogodbenega dogovora o stojnini (o stojnini naj bi se s prevoznikom lahko pogodbeno dogovoril tudi špediter). Državni zbor trdi, da drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 zagotavlja konkurenco prevoznikov na trgu in da pomeni razumen način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude, ki zasleduje zmanjšanje zamud pri nakladanju oziroma razkladanju blaga, ki vplivajo na celotno verigo prevozov in najbolj obremenjujejo prav prevoznike. Če naj bi šlo za poseg v pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave, naj bi bil ta poseg sorazmeren.

O zahtevi je dala mnenje Vlada. Vlada navaja, da drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 omogoča, da lahko pogodba o prevozu določi tudi drugačne pogoje (npr. v primeru zamud zaradi opustitve prevoznika). Zaradi možnosti drugačnega pogodbenega dogovora naj ne bi šlo za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Ureditev naj bi bila sicer utemeljena z dejstvom, da so prevozniki najšibkejši člen v oskrbovalni verigi. Zamude pri nakladanju in razkladanju naj bi bile zelo velika težava in vzrok za verižne zamude pri vseh nadaljnjih dobavah in tudi pri vseh drugih prevoznikih. Vlada meni, da bo sistemska neurejenost tega področja pripeljala do položaja, da bo posel dobil tisti, ki bo šel naročniku najbolj na roko tudi s potencialno škodljivimi ravnanji (npr. kršenje pravil o času vožnje in počitku).

Predlagatelj se je odzval na mnenje Vlade (ne pa tudi na odgovor Državnega zbora). Iz njegovega odziva izhaja, da vztraja pri očitkih iz zahteve.

Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 23.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 - v nadaljevanju ZUstS) lahko začne Državni svet z zahtevo postopek za oceno ustavnosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil. Državni svet je vložil popolno zahtevo za oceno ustavnosti veljavnega predpisa (drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2), zato mora Ustavno sodišče o njej meritorno odločiti.

Predlagatelj drugemu odstavku 110.b člena ZPCP-2 med drugim očita, da je protiustavno nedoločen in nejasen, kar naj bi bilo v neskladju z 2. členom v zvezi s 153. členom Ustave. Ustavno sodišče je te očitke obravnavalo z vidika načela jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki je eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave.³ To načelo zahteva, da so norme opredeljene jasno in pomensko določljivo tako, da je mogoče nedvomno ugotoviti njihovo vsebino in namen.⁴ To ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Uporaba predpisov vedno pomeni njihovo razlago in tako kot vsi drugi predpisi so tudi zakoni predmet razlage. Z vidika pravne varnosti pa postane predpis sporen takrat, ko s pomočjo pravil o razlagi ne moremo priti do njegove jasne vsebine oziroma ko z ustaljenimi metodami razlage ne moremo ugotoviti vsebine norme (ne pa že tedaj, ko besedilo predpisa ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v praksi).⁵ Zakonska norma torej izpolnjuje zahteve po jasnosti in pomenski določljivosti predpisov, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njeno vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki morajo izvajati zakon, določno in predvidljivo.⁶ Načelo jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave dejansko pomeni prepoved izpostavljanja naslovnikov pravnih norm stopnji nepredvidljivosti in negotovosti pravnih posledic njihovih storitev in opustitev, ki je, upoštevaje vse okoliščine, ustavnopravno nevzdržna in nesprejemljiva.⁷

Ustavno sodišče je, da bi odgovorilo na očitke o kršitvi 2. člena Ustave, moralo razložiti drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2. Navedeno zakonsko določbo je razložilo širše, kot bi bilo treba, če bi jo predlagatelj izpodbijal le z vidika 2. člena Ustave,⁸ oziroma tako, da se je lahko soočilo z vsemi očitki zahteve. Izpodbijana določba je začela veljati z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 23/24 - v nadaljevanju ZPCP-2I), torej 3. 4. 2024. Ustavno sodišče jo je za namene odločanja o tej zahtevi moralo razložiti ob odsotnosti ustaljene sodne prakse. Pri tem je izhajalo iz običajnih metod razlage zakona, ob posebnem poudarku na potrebo po razlagi, ki ob doseganju cilja oziroma namena zakona zagotovi, kolikor je mogoče, uravnoteženo uskladitev nasprotujočih si interesov, brez izpostavljanja naslovnikov norme tveganjem in nevarnostim, na katere ne morejo imeti nobenega vpliva oziroma ki jih ne morejo obvladati.⁹ Ustavno sodišče pri razlagi zakona za namen odločanja o zahtevi ali pobudi za oceno njegove ustavnosti upošteva odgovor zakonodajalca, a tudi nanj ni vezano.

Drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 se glasi: »Če vozilo čaka na nakladanje ali razkladanje blaga več kot eno uro po času, ki je bil določen za naklad ali razklad blaga,¹⁰ mora pošiljatelj oziroma prejemnik plačati prevozniku znesek 100 eurov za vsako začeto nadaljnjo uro čakanja, razen če pogodba o prevozu določa drugačne pogoje.« Kot velja za 110.b člen ZPCP-2 v celoti, se navedeno določilo ne uporablja za prevozne pogodbe, sklenjene pred uveljavitvijo ZPCP-2I (56. člen ZPCP-2I). Četrti odstavek 110.b člena ZPCP-2 določa, da se prvi in drugi odstavek tega člena ne uporabljata za taksativno naštete prevoze blaga s tovornimi vozili, ki zahtevajo posebno prilagoditev nadgradnje oziroma posebno opremo.¹¹ Očitno je, da se drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 uporablja za prevoznike, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoza blaga.¹²

Pri iskanju namena izpodbijane zakonske določbe si je treba pomagati z gradivi iz zakonodajnega postopka. V Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu, prva obravnava, EVA 2022-2430-0060, str. 4, je Vlada zapisala: »Določba glede predpisovanja stroška stojnine lajša težave prevoznikov, ki vse pogosteje po več ur čakajo na naklad oziroma razklad. Uro predvidenega nakladanja oziroma razkladanja imajo vedno vnaprej določeno, vendar pa se te ure praviloma ne upoštevajo več. Tako neupoštevanje določenega časa povzroča težave pri nadaljnji organizaciji prevozov, pri organizaciji razporeditve dela in prevoznikom dodatne stroške.« Na 42. strani istega gradiva je dodatna utemeljitev, iz katere izhajajo ugotovitve, da prevozniki na nakladanje in razkladanje čakajo tudi po več ur, da se v posameznih primerih sicer lahko pojavijo okoliščine, ki so objektivno upoštevne pri zamudah, vendar pa zamujanje pri nakladanju ali razkladanju blaga ne sme postati praksa, in da iz izkušenj prevoznikov izhaja, da imajo prednost tisti, ki prevažajo večje količine ali dražji tovor, kar za preostale prevoznike pomeni, da se jim s prvo zamudo v dnevu podre celoten nadaljnji sistem organizacije dela.

Predlog ZPCP-2I je obravnaval Odbor Državnega zbora za infrastrukturo, okolje in prostor. V poročilu k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2I), druga obravnava, EPA 1249-IX, z dne 20. 2. 2024 (v nadaljevanju Poročilo), str. 2, je zabeležena razprava državnega sekretarja na Ministrstvu za infrastrukturo mag. Andreja Rajha, ki je poudaril, da se (med drugim) z določbo o predpisovanju stroška stojnine v primeru prekomernega čakanja na nakladanje ali razkladanje rešujejo težave v delovanju prevozniških podjetij (oziroma »težave prevoznikov, s katerimi se srečujejo pri izvajanju svoje dejavnosti«), s ciljem zagotavljanja varnega izvajanja cestnega prevoza in zagotavljanja konkurenčnosti. Ta problematika naj bi se reševala na pobudo predstavnikov cestnih prevoznikov v okviru Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS) in Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju GZS). Podporo rešitvam v predlogu zakona sta izrazila tudi predstavnika OZS in GZS (glej Poročilo, str. 3 in 4). Glede novega drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 sta poudarila, da imajo vozniki omejen vozni čas in je vsaka ura izrednega pomena, velikokrat pa naj bi se zgodilo, da vozniki čakajo na nakladanje ali razkladanje tudi po več ur, s čimer naj bi se prevozniku porušil celoten logistični proces. V tem primeru naj bi bil prevoznik v podrejenem položaju v primerjavi s pošiljateljem oziroma naročnikom prevoza, ker naj bi ta imel pravico do t. i. »just in time« prevoza. Ko naj bi pošiljatelj naročil prevoz, naj bi naročil tudi točno uro dostave in v tem primeru naj bi vse sankcije v primeru zamude nosil prevoznik. Predstavnica Trgovinske zbornice Slovenije (glej Poročilo, str. 4) pa je predlagala dopolnitev predlagane določbe z enako rešitvijo za pošiljatelja in prejemnika, kadar je razlog za zamudo na strani prevoznika. Zamuda prevoznika naj bi imela negativne posledice na oba, saj naj bi neposredno vplivala na organizacijo ter razporeditev dela v skladiščih in v nadaljnjih poslovnih procesih.

Komisija predlagatelja (Mnenje Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2I) - druga obravnava, EPA 1249-IX, z dne 9. 2. 2024, str. 3) je predlog zakona podprla in pozitivno ocenila dejstvo, da je predlagatelj prisluhnil dolgoletnim opozorilom prevoznikov ter pripravil z Združenjem za promet pri GZS in s Sekcijo za promet pri OZS usklajene zakonske rešitve, ki se ukvarjajo z izzivi prevozniškega sektorja. Ob tem je komisija predlagatelja ugotovila, da na Ministrstvu za infrastrukturo zagovarjajo stališče, da so izpostavljena odprta vprašanja prevozov predmet pogodbenih razmerij med naročnikom in prevoznikom, vendar so kljub temu prisluhnili opozorilom GZS in OZS, saj naj vsi prevozniki ne bi imeli sklenjenih ustreznih pogodb.

Iz navedenega izhaja, da je cilj oziroma namen drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 določena zaščita prevoznikov oziroma krepitev njihovega položaja v razmerju do naročnikov prevozov, ki naj bi lajšala v praksi razširjeno težavo prevoznikov, da morajo pogosto dolgo čakati na nakladanje oziroma razkladanje tovora, tudi več ur po za začetek teh opravil dogovorjeni uri. Zakonska ureditev t. i. stojnine naj bi torej vplivala na pošiljatelje oziroma prejemnike blaga, da ne bi več zamujali z nakladanjem in razkladanjem, saj naj bi te zamude prevoznikom povzročale velike organizacijske težave in stroške zaradi porušitve logističnega načrta dela in plačevanja sankcij za zamudo.¹³ Zakonodajalec želi z drugim odstavkom 110.b člena ZPCP-2 v bistvu zavarovati prevoznika kot (po oceni zakonodajalca) šibkejšo stran v prevoznih obligacijskih razmerjih.¹⁴

Izpodbijana določba nalaga »pošiljatelju oziroma prejemniku«, naj v primeru več kot eno uro trajajoče zamude z začetkom nakladanja ali razkladanja vozila, kakor je bilo pogodbeno določeno, plača prevozniku znesek 100 EUR za vsako začeto uro čakanja na začetek nakladanja ali razkladanja (neupoštevaje prvo uro zamude). Kumulativni znesek stojnine v primeru dolgo trajajoče zamude ni omejen navzgor. To, da drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 izrecno dovoljuje, da prevozna pogodba glede stojnine določi »drugačne pogoje«, po oceni Ustavnega sodišča pomeni, da lahko stranki pogodbe stojnino celovito drugače uredita. Lahko določita, da je sploh ni, zvišata ali znižata njeno višino, določita, da začne nastajati po določenem času, ki je daljši ali krajši od ene ure, jo vežeta na pogodbeno specificirane pogoje itd. Ni videti razloga, zakaj bi bilo treba dobesedno razumeti odkazilo zakonskega besedila prav na »pogodbo o prevozu«, ki naj vsebuje komentirano drugačno ureditev. O stojnini se lahko stranki prevozne pogodbe drugače dogovorita v sami prevozni pogodbi, pa tudi v ločeni pogodbi, v aneksu k prevozni pogodbi ali ločeni pogodbi (ipd.); važno je, da je doseženo soglasje volj.

Predlagatelj sam pojasnjuje, da se je stojnina v sodni praksi pred ZPCP-2I razumela kot odškodnina, ki jo mora ob izpolnjenih predpostavkah (poslovne) odškodninske odgovornosti plačati povzročitelj škode.¹⁵ Po mnenju Ustavnega sodišča ima terjatev stojnine iz presojane ureditve podobno funkcijo kot terjatev iz poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer pa je pravni položaj prevoznika kot upravičenca do stojnine (kot je bil namen zakonodajalca) olajšan v primerjavi s položajem upravičenca do poslovne odškodninske terjatve. Stojnina iz drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 je (zakonita) pogodbena kazen kot civilna sankcija (dodatna pravica pogodbi zveste stranke) za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka.¹⁶ Ker je tako, se zanjo - z določenimi prilagoditvami, ki logično izhajajo iz njene zakonite podlage - zagotovo uporabljajo pravila Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 20/18 - v nadaljevanju OZ) o pogodbeni kazni. Treba jo je razumeti kot pogodbeno kazen za neizpolnitev pogodbene obveznosti v dogovorjenem času začeti nakladanje blaga na prevoznikovo vozilo oziroma razkladanje blaga s prevoznikovega vozila,¹⁷ torej za zamudo z začetkom nakladanja ali razkladanja. Iz sporne določbe že jezikovno izhaja, da se stojnina plačuje za zamudno čakanje na nakladanje ali razkladanje blaga, ne pa npr. za prepočasno, četudi pravočasno začeto nakladanje ali razkladanje. Obveznost plačila stojnine sploh ne more nastati, če čas začetka nakladanja ali razkladanja ni bil, izrecno ali konkludentno, natančno pogodbeno določen,¹⁸ kar izpostavlja tudi Državni zbor.

Pogodbeno kazen je lahko dolžna plačati le stranka pogodbe, v tem primeru prevozne pogodbe. To stranko drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 imenuje »pošiljatelj oziroma prejemnik«. Pošiljatelja oziroma prejemnika iz navedene zakonske določbe ne gre vedno enačiti z »izvornim«, prvim pošiljateljem ali s končnim prejemnikom blaga (zdi se, da tako razmišlja predlagatelj, ki v zahtevi logiste, špediterje, pošte in zbirne centre dosledno pojmuje kot »tretje osebe«, ki ne morejo biti pošiljatelj ali prejemnik iz izpodbijane določbe), saj ta subjekta nista vedno v pogodbenem razmerju s prevoznikom kot upravičencem do stojnine.¹⁹Položaji v logistični verigi so lahko zelo različni. Pošiljatelj oziroma prejemnik iz drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 je enostavno tisti poslovni subjekt, ki je sklenil prevozno pogodbo s prevoznikom in ki je stranka prevozne pogodbe, zatorej ga je mogoče imenovati tudi »naročnik prevoza« (ta termin v nadaljevanju kot sopomenko za »pošiljatelja oziroma prejemnika« uporablja tudi Ustavno sodišče).²⁰ S tega vidika niti ni bistveno, ali ta subjekt »pošilja« ali »prejema« blago, ki se prevaža, saj je mogoče eno ali drugo in je pač odločilno, kateri subjekt je dejansko naročil prevoz.²¹ Predvsem pa so naročniki prevoza lahko subjekti, umeščeni na različna mesta v verigi poslovnih odnosov in v blagovnem toku. Naročnik prevoza je lahko proizvajalec, dobavitelj, trgovec na debelo ali drobno. Lahko pa je naročnik prevoza tudi logistična oziroma špediterska družba. Za prevoznika je pomembno predvsem to, da ima nasproti svojemu pogodbenemu partnerju (kdorkoli to že je) pravico uveljavljati stojnino v višini 100 EUR za vsako naslednjo uro zamude z začetkom nakladanja ali razkladanja po prvi uri zamude. Nasproti prevozniku je lahko stojnino dolžan plačati le njegov pogodbeni partner, ne glede na to, ali si pri izpolnjevanju prevozne pogodbe pomaga z izpolnitvenimi pomočniki, in to le, če je za zamudo odgovoren po pravilih poslovne odškodninske odgovornosti.²²

To tudi pomeni, da naročnik prevoza na podlagi drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2 za zamudo z začetkom nakladanja ali razkladanja ne odgovarja po pravilih objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti ali še strožje (za vsa naključja), kot navaja predlagatelj. Člen 250 OZ, ki se uporablja tudi za obravnavane prevozne stojnine, se v praksi razlaga v povezavi s pravili o poslovni odškodninski odgovornosti iz drugega in tretjega odstavka 239. člena²³ in 240. člena OZ.²⁴ Ta oblika odškodninske odgovornosti je sicer razmeroma stroga in se neposlovni objektivni odgovornosti za nevarno stvar ali dejavnost celo približuje, vendar je z njo kljub temu ni mogoče enačiti.²⁵

Povezava med kriteriji za poslovno odškodninsko odgovornost in kriteriji za odgovornost za plačilo pogodbene kazni izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče poudarja, da upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dolžnik krši izpolnitveno ravnanje na način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen, in če so glede te kršitve podane še dodatne predpostavke odgovornosti dolžnika za kršitev, in sicer: a) ima kršitev pogodbene obveznosti znake protipravnega stanja in b) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.²⁶ Notranja tveganja naj bi izvirala iz sfere pravnega subjekta in naj bi jih ta mogel oziroma moral obvladovati, druga pa naj bi bila zunaj njegove sfere in naj jih ta subjekt ne bi mogel oziroma bil dolžan obvladovati. V notranjo sfero tveganj, ki jih mora stranka obvladovati oziroma nositi njihove negativne posledice, naj bi spadala tudi ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju.²⁷ Vrhovno sodišče meni, da bi bil ničen dogovor o pogodbeni kazni, ki bi slednjo navezoval na dejstvo, ki z dolžnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti ne bi imelo nikakršne vsebinske zveze. Tak dogovor naj namreč niti ne bi ustrezal pojmu pogodbene kazni, katere osrednja prvina po prvem odstavku 247. člena OZ je, da dolžnik zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti ali je sploh ne izpolni.²⁸Ni mogoče pritrditi stališču iz odgovora Državnega zbora, da za stojnino niti ni odločilno, kdo odgovarja za zamudo. To bi namreč dejansko pomenilo objektivno odgovornost pošiljateljev oziroma prejemnikov za zamudo z začetkom nakladanja oziroma razkladanja, ki jo Državni zbor v svojem odgovoru po drugi strani odločno zavrača.

Očitno je, da ni mogoče pritrditi predlagatelju, ki drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 razlaga tako, da morajo pošiljatelji in prejemniki plačati stojnino tudi, ko zamuda z začetkom nakladanja in razkladanja nastopi zaradi razlogov na strani prevoznika ali iz objektivnih razlogov, ki niso na strani nobene od strank prevozne pogodbe. Pošiljatelji oziroma prejemniki so dolžni stojnino plačati tedaj, ko vzrok za zamudo izvira iz njihove poslovne sfere, sfere, ki jo v temelju lahko in morajo obvladovati. Razumljivo je - in ne pretirano obremenilno zanje -, da pošiljatelji oziroma prejemniki odgovarjajo, če je do zamude prišlo zaradi storitev ali opustitev tretjih oseb, s katerimi je pošiljatelj ali prejemnik v drugem poslovnem razmerju, npr. njegovih izpolnitvenih pomočnikov, ki dejansko organizirajo prevoz. Finančna tveganja iz take odgovornosti za ravnanje tretjega so razumno obvladljiva prek umestitve ustreznih klavzul v pogodbo s tretjim, ki bo praviloma špedicijska pogodba.²⁹ Špediter bo zgolj izpolnitveni pomočnik v primerih, ko bo njegova stranka pošiljatelj oziroma prejemnik iz drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2, ker je špediter prevozno pogodbo sklenil v njenem imenu (drugi odstavek 851. člena OZ). Če špediter sklepa prevozne pogodbe v svojem imenu (čeprav za račun svoje stranke), je to položaj iz prvega odstavka 851. člena OZ in se špediter šteje za pošiljatelja oziroma prejemnika iz drugega odstavka 110.b člena ZPCP-2. Prevozniku tedaj on odgovarja za plačilo morebitne stojnine, vprašanja morebitnega zahtevka za povračilo plačane stojnine, naslovljenega na špediterjevo stranko, in finančna tveganja špediterjevih strank v zvezi s tem pa so razumno obvladljiva prek ustreznih dogovorov v špedicijski pogodbi, tudi sicer pa sodna praksa zavrača možnost zahtevkov špediterja do naročitelja za povračilo plačane stojnine, razen v primerih škodljivih navodil naročitelja in podobno.³⁰

Predlagatelj odpira vprašanje odgovornosti nekaterih poslovnih subjektov za plačilo stojnine tudi v primerih, ko je čas nakladanja oziroma razkladanja določila tretja oseba in poslovni subjekt na to ni mogel vplivati. Jasno je, da proizvajalci, trgovci, distributerji, prodajalci in kupci ter drugi poslovni subjekti v logistični verigi pogosto vsa opravila v zvezi s transportom blaga pogodbeno prenesejo na tretje osebe, ki se poklicno ukvarjajo s špedicijo, skladiščenjem in prevozi. Vendar jih drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 ne izpostavlja težko razumljivim in obvladljivim tveganjem oziroma jim pušča dovolj možnosti, da se zaščitijo pred bremeni in posledicami dejanj tretjih, na katere niso mogli in niso bili dolžni vplivati.³¹ Če se izpodbijana zakonska določba opazuje v kontekstu obligacijskega prava kot celote, učinkuje tako, da se poslovnemu subjektu, še posebej, če ravna pri sklepanju pravnih poslov vestno in skrbno, ni treba bati, da bo nosil ekonomsko breme stojnin, ki so bile plačane zaradi zamud, za katere odgovarjajo drugi členi logistične verige, ki niso del notranje sfere poslovnega subjekta.

Predlagatelj trdi, da je drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave zato, ker naj (1) ne bi bilo jasno, kdaj je zavezanec za plačilo stojnine pošiljatelj blaga, kdaj pa prejemnik blaga, in ker naj (2) ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdo odgovarja v primerih, ko je čas nakladanja oziroma razkladanja določila tretja, od pošiljatelja in prejemnika neodvisna oseba, in na ta čas nista mogla vplivati. Iz navedene razlage izpodbijane zakonske določbe izhaja, da je iz nje mogoče izluščiti jasen odgovor na obe vprašanji, ki ju zastavlja predlagatelj. Drugi odstavek 110.b člena ZPCP-2 zato ni v neskladju z 2. členom Ustave.

Predlagatelj drugemu odstavku 110.b člena ZPCP-2 med drugim očita tudi neutemeljeno diskriminatorno obravnavo, kar naj bi bilo v neskladju z 2. členom v zvezi s 14. členom Ustave. Ustavno sodišče je te očitke obravnavalo z vidika načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.