TFL Vsebine / TFLGlasnik

Kako Ustava RS obravnava enakopravnost žensk pri kandidiranju za predstavniške organe? Začetek je zelo obetaven, saj se 3. člen začenja presenetljivo prijazno do žensk: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov […]«. Je upravičeno, da so na prvem mestu navedene ženske in ne moški? Seveda je upravičeno. Zato, ker je v Sloveniji volivk več, kot je volivcev. Pa tudi zato, ker je prav, da Ustava simbolno poudari enakopravnost žensk, torej tistega spola, ki je v predstavniških organih močno podzastopan. Poleg tega ne samo Ustava, temveč tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (vsaka v svojem 14. členu) ter Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (21. člen) izrecno prepovedujejo diskriminacijo na podlagi spola. Spol je tista osebna okoliščina, na podlagi katere je diskriminacija že tradicionalno prepovedana, vendar se le počasi in z velikimi nihanji odpravlja. Tudi v Sloveniji.

Med pripravami ustave v letih 1990 in 1991 je bila formulacija o državljankah in državljanih sprejeta tudi zato, ker enakopravnost žensk v času osamosvajanja ni bila v središču pozornosti. Leta 2004 pa je bil 43. člen Ustave RS, ki govori o volilni pravici, dopolnjen z besedilom, ki je podlaga za tako imenovane spolne kvote:

»Zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.«

Takrat očitno v ustavni komisiji ni bilo več nikogar, ki bi kot jaz 13 let prej ugovarjal, kadar so »redakcijsko« popravljali besedilo tako, da so se vedno znova znašli na prvem mestu moški. In tako je zopet obveljalo staro pravilo – »najprej moški«.

Preden se kritično lotimo zakonske konkretizacije tega dopolnila Ustave, je pošteno povedati, da so kvote pomembno pripomogle k povečanju zastopanosti žensk v predstavniških organih. Tam, kjer so kvote uveljavljene, se zastopanost žensk giblje v zadnjih letih okrog ene tretjine (državni zbor, občinski sveti, Evropski parlament), tam, kjer jih ni, pa so ženske še precej bolj podzastopane (med 212 župani jih je 16 ali 7,5 odstotka, v novi sestavi Državnega sveta pa 10 odstotkov).

Na dopolnitev 43. člena Ustave in na spolne kvote lahko gledamo z dveh bregov, z ženskega in moškega. Pa začnimo z ženskim vidikom. Večkrat sem neuspešno nasprotoval spolnim kvotam in se zavzemal za ženske kvote. Tako sem leta 2000 v knjigi Podoba parlamentarnega desetletja (pod naslovom Slovenija je ženskega spola) zapisal:

»Razmere v Sloveniji so takšne, da ni prav nič zastarelo oz. preseženo odkrito zavzemanje ‚za enakopravnost žensk‘, za povečanje udeležbe žensk v politiki, za njihovo sorazmernejše zastopanje v državnih organih. Novi pojmi, kot so‚zavzemanje za enakopravnost spolov‘, za politiko ‚enakih možnosti‘, za najmanj enotretjinjsko zastopanost vsakega spola ipd. zvenijo sicer privlačno in modno, vendar prikrivajo, da je podzastopan in v podrejenem položaju le eden od obeh spolov, ženski […]«.

Po 18 letih je še vedno tako. Še vedno so v predstavniških telesih podzastopane ženske. Razmere so se izboljšale, vendar ne tako, da bi nas morala sedaj skrbeti enakopravnost moških. Tudi iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (23. člen) jasno izhaja, kdaj je posebna zaščita spolov upravičena: »Načelo enakosti ne preprečuje ohranitve ali sprejetja ukrepov o specifičnih ugodnostih v korist nezadostno zastopanega spola.« Preprosto in jasno povedano. Taka formulacija je precej boljša, predvsem pa realnejša kot spolne kvote, povzete iz držav, kot sta Finska in Norveška, kjer je podzastopanost žensk v predstavniških organih majhna ali pa je sploh ni.

Dopolnilo 43. člena Ustave je pozitivno pripomoglo k odločnejšemu uvajanju kvot in večji zastopanosti žensk. Do te dopolnitve Ustave so bili namreč glasni ugovori moških, da so spolne kvote protiustavne, ker da kršijo načelo enakosti pred zakonom, prepoved diskriminacije glede na spol in volilno pravico moških kandidatov. Kvote naj zagotovijo prednost žensk pri uvrščanju na kandidatne liste, da bi tako pripomogle k zmanjšanju hudega razkoraka med večinsko zastopanostjo žensk med volivci in izrazito podzastopanostjo žensk med člani občinskih svetov in poslanci.

Če mora politična stranka večji delež kandidatnih mest dodeliti ženskam, jih toliko manj lahko zasedejo moški. S tem se spodbuja večja zastopanost žensk med kandidati za svetnike in poslance. Ženske kvote niso same po sebi upravičen in sorazmeren poseg v omejevanje kandidiranja moških. Tak je samo takrat in dokler je pri sestavi predstavniških teles velik zaostanek žensk za moškimi. Samo v tem primeru je namreč privilegiranje kandidatk (tako imenovana pozitivna diskriminacija žensk) upravičeno. Zato prepisovanje spolnih kvot iz takih držav, kot sta Finska ali Norveška, ni posrečeno. Tam se lahko moški sklicujejo na to, da se v posameznih primerih lahko zgodi tudi njihova podzastopanost. Dopolnilo k ustavni določbi o volilni pravici je torej glede prizadevanj za bolj uravnoteženo, sorazmerno zastopanost žensk v predstavniških organih upravičeno in prepričljivo.

Poskusimo zdaj analizirati dopolnilo 43. člena Ustave, kolikor se nanaša na moške. Je res upravičeno to dopolnilo razlagati tako, da opravičuje uvajanje moških kvot v današnjih slovenskih razmerah? Za kaj takega ni prepričljivih vsebinskih razlogov. Ustavna določba o ukrepih »za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju« zato ne bi smela biti podlaga za uvajanje moških kvot. Nikjer, niti v Državnem zboru niti v kateremkoli od 212 občinskih svetov sestava, ni taka, da bi opravičevala uvajanje moških kvot. Povedano drugače, moške kvote niso potrebne zaradi zagotavljanja enakopravne zastopanosti moških, temveč so v današnjih razmerah namenjene zaviranju, upočasnjevanju procesa, katerega cilj je sorazmerno zastopstvo žensk. Če so ženske kvote ena od pomembnih spodbud za doseganje enakopravnejše zastopanost žensk in moških, so moške kvote sredstvo za ohranjanje prevlade moških v predstavniških organih. Navidezna nevtralnost spolnih kvot se torej razkrije kot pristranska v korist moških. To se še posebej jasno razkrije, če analiziramo učinkovanje spolnih kvot z vidika posegov v pravice posamezne kandidatke in ne z vidika politične stranke, ki jo je predlagala.

Ko zakonska določba o kvotah prepreči kandidiranje ženski zato, ker je ženska, in zato, ker naj bi njena kandidatura kršila moško kvoto, se moramo vprašati, ali lahko tak poseg v njeno pasivno volilno pravico uspešno prestane strogi test sorazmernosti pred ustavnim ali evropskim sodiščem. Na kaj se je mogoče sklicevati, da bi lahko moško kvoto predstavili kot legitimen, v javnem interesu utemeljen poseg v volilno pravico ženske, ki hoče kandidirati? Na prvi pogled je očitno, da je abstraktno sklicevanje na nevarnost, da bi prišlo do podzastopanosti moških, iz trte zvito, vsaj še naslednjih nekaj desetletij. Če je na listi neke politične stranke v neki volilni enoti kandidatk več kot 65 odstotkov, to v ničemer ne ogroža 2/3 večine moških v državnem zboru in občinskih svetih. Moška kvota preprečuje kandidatki nastop na volitvah samo zato, ker je ženska, s čimer se varuje prevlada moških in ne spodbujanje enakih možnosti, o katerih govori Ustava.

Za moške kvote preprosto ni opravičila, ki bi se lahko primerjalo z utemeljenimi razlogi za uvajanje ženskih kvot: ženske kot večina med volivci so v predstavniških organih izrazito podzastopane, moški pa imajo v njih dvotretjinsko prevlado. Kvot ne moremo uvajati za zaščito pripadnikov spola, ki ima nesorazmerno prevlado v predstavniških telesih. Z dejstvi preprosto ni mogoče utemeljiti sorazmernosti posega v volilno pravico kandidatke. Razen, če bi se zadovoljili z odgovorom: toliko slabše za dejstva.¹ Zato bi bilo smiselno, da bi kakšni nesojeni kandidatki čim prej uspelo doseči meritorno odločanje ustavnega in/ali evropskega sodišča o sorazmernosti posega moške kvote v njeno volilno pravico.

Opombe:

¹ To lahko primerjamo z rekordi v smučarskih poletih, ki jih FIS ne priznava, se dela, da jih ni, po letu 1987 pa so nekaj časa vse polete, daljše od svetovnega rekorda, registrirali, kot da so dolgi 194 metrov. Čeprav je to zatiskanje oči pred resničnostjo, je utemeljitev pri poletih (varnost letalcev) veliko prepričljivejša kot pri moških kvotah (varstvo prevlade moških).