TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe, da se ji mladoletna otroka začasno (do pravnomočne odločitve v tej zadevi) dodelita v vzgojo in varstvo, očetu pa se določijo stiki in se mu naloži plačilo preživnine. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo odločbo Ustavnega sodišča, v kateri je to poudarilo, da imajo začasne odredbe velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otroka, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. To ne pomeni, da take začasne odredbe, kot je predlagana, ni mogoče izdati in da sodišče a priori ni naklonjeno izdajanju tovrstnih začasnih odredb, mora pa predlagatelj, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje take začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. Tega tožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni izkazala.

Stiki staršev z otrokoma so po volji staršev dve leti in pol potekali tako, da sta otroka izmenično preživljala po en teden skupaj pri enem od staršev. Tudi ob vložitvi tožbe tožnica ni videla razlogov, da bi se ta režim spremenil takoj in se mu je uprla šele s predlogom za izdajo začasne odredbe, kar pomeni, da sta bila otroka skoraj tri leta podvržena enakemu načinu izvrševanja stikov – teden pri mami in teden pri očetu. Otroka sta rojena leta 2008, kar pomeni, da sta bila maja 2012 (ob razpadu življenjske skupnosti njunih staršev) stara tri leta in pol, nadaljnja tri leta (kar je polovico njunega življenja) pa sta preživela tako, da sta bila teden dni pri očetu teden dni pri mami. Ob tako dolgotrajnem načinu takega izvrševanja stikov se zastavlja vprašanje, ali ga je sploh še možno (s končno odločbo v tem postopku) spremeniti, ne da bi se s tem poseglo v koristi otrok. Na to vprašanje bo moral odgovoriti izvedenec.