TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. 1. Pritožbi tožeče stranke A. A. se delno ugodi in se razveljavi izpodbijana odločitev v točki II/1 in III/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se zavrne pritožba tožeče stranke A. A. in se potrdi izpodbijana odločitev v točki II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

II. 1. Pritožbi tožene stranke B. B. se delno ugodi tako, da se:

- delno spremeni izpodbijana odločitev v točki I izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke A. A. za zakonske zamudne obresti od zneska 54.248,00 EUR za čas od 24. 10. 2011 do 24. 8. 2013,

- razveljavita izpodbijani odločitvi pod točko II/2 in III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba tožene stranke B. B. zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu točke I izreka.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je predpogodba bila sklenjena v nasprotju z določili ZKZ in da je zato nična. S predpogodbo dogovorjen pogoj, da bo glavna pogodba sklenjena, ko bo zemljišče, ki bo predmet glavne pogodbe, odmerjeno in izvzeto iz zaščitene kmetije, dokazuje, da sta pravdni stranki spoštovali določbe ZKZ. Predpogodba pa je brez pravnih učinkov iz razloga, ker ni bila realizirana obveznost iz predpogodbe, to je, ker ni bila sklenjena glavna pogodba najkasneje v zakonsko določenem roku šest mesecev po poteku roka, določenega v predpogodbi za sklenitev glavne pogodbe.

Zatrjevan dolg pokojnika iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine in povzročene škode z neupravičenim odvzemom in odvozom zemljine je lahko nastal le v času, ko je pokojni imel toženčevo zemljišče v posesti in ga je uporabljal, torej do njegove smrti.

Pritožbeno sodišče se strinja s tožničino pritožbeno trditvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov za zaključek, da je tožnica dolžna plačati uporabnino za čas od 13. 3. 2010 (pokojnikove smrti) do 14. 12. 2016, zato je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zahtevek iz naslova uporabnine ima podlago v neupravičeni obogatitvi (prvi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika v zvezi s 198. členom in 190. členom OZ), zato zanj velja splošni zastaralni rok 5 let in tožničina pritožba zmotno meni, da gre za občasno terjatev, ki zastara v zastaralnem roku 3 leta.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zastaranje zahtevka iz naslova uporabnine začne teči z dnem, ko so se popolnoma izjalovila pričakovanja, da bo sklenjena glavna pogodba.

Za zavrnitev izvedbe dokaza s prečitanjem navedenih dokaznih listin ne zadošča zgolj navedba, da so predložene prepozno (torej po prvem naroku za glavno obravnavo), sodišče prve stopnje pa ni navedlo razlogov o tem, ali bi in zakaj bi izvedba dokaza z vpogledom oziroma prečitanjem predloženih listin zavlekla postopek.

Pogodbene obresti so stranska terjatev in tečejo do njenega plačila ter nimajo narave občasne terjatve. Zanje ne velja prvi odstavek 347. člena OZ, zanje velja enak zastaralni rok kot za glavno terjatev.

Zamudne obresti so po svoji naravi stranske terjatve in občasne terjatve, dospevajo dnevno, za vsak dan zamude. Teči začnejo ob dospelosti glavne terjatve, v obravnavanem primeru so začele teči 24. 10. 2011, ker je 23. 10. 2011 dospelo v plačilo posojilo, zamudne obresti pa tečejo vse do plačila glavne terjatve. Ko je plačana glavna terjatev, zamudne obresti nehajo teči. Rok za zastaranje zamudnih obresti začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti (za vsak dan zamude), za zastaranje zamudnih obresti je treba upoštevati pravilo o zastaranju stranskih terjatev in pravilo o zastaranju občasnih terjatev tj. 3-letni zastaralni rok.