TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne.

II. Upnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno o utemeljenosti dolžničinega ugovora zastaranja ugotavljati zgolj v okviru podane trditvene podlage v ugovoru (seveda v razmerju do trditvene podlage upnice v predlogu z dne 3. 1. 2020). Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve glede na to, da dolžnica v ugovoru ni izpodbijala trditveno podlago upnice v predlogu, da je nastopila izvršljivost izvršilnega naslova dne 15. 10 2004, ugovarjala pa je zastaranje po 365. členu OZ, napravilo napačne materialnopravne zaključke, da ugovor ni obrazložen in s tem ni utemeljen. Upoštevati je namreč 356. člen OZ, ki določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo pred sodiščem, zastarajo v desetih letih ter 336. člen OZ, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej v primeru pravnomočnih sodnih odločb z dnevom izvršljivosti. Glede na to, da je dolžnica v ugovoru trdila, da je pravnomočen sklep opr. št. I 1467/2004 postal pravnomočen dne 15. 10. 2004 in glede nato, da prvo sodišče ugotavlja na podlagi trditev v predlogu, da je postal izvršljiv dne 15. 10. 2004, je nedvomno od tega datuma do vložitve predloga za izvršbo dne 3. 1. 2020 10-letni rok že potekel. Dolžnica je v zvezi s svojim ugovorom zastaranja v smislu 356. člena OZ torej podala zadostno trditveno podlago, v kolikor pa zaradi samega poteka nadaljnjega izvršilnega postopka zastaranje ni teklo v smislu 365. člena OZ, pa je bilo zatrjevanje tega dejstva, da zastaranje ni nastopilo z dnevom izvršljivosti zatrjevane sodne odločbe, ker je po pridobitvi izvršilnega naslova tekla še izvršba, po vložitvi ugovora po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu na strani upnice, ki bi to dejstvo morala zatrjevati v odgovoru na ugovor v smislu 58. člena ZIZ. Tudi v postopku izvršbe se namreč smiselno uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, kot je to določeno v 7. in 212. členu ZPP (glede na 15. člen ZIZ), kar pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista dejstva in dokaze, ki so njej v korist oziroma s katerimi nasprotuje trditvam in dokazom nasprotne stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se štejejo za priznana, kar je tudi povzeto v prvem odstavku 58. člena ZIZ.

Na drugačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena tudi ne more vplivati obrazložitev sodišča prve stopnje, ko samo zaključuje, da v postopku izvršbe, ki teče na podlagi verodostojne listine po tem, ko sklep o izvršbi postane izvršljiv, takoj sledi oprava izvršbe oz. prisilna izterjava upnikove terjatve, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje začne zastaralni rok teči šele, ko je postopek pravnomočno končan. To so trditve, kot je zgoraj obrazloženo, ki bi jih morala postaviti upnica v odgovoru na ugovor. Upoštevati je namreč 44. člena ZIZ, ki določa, da se postopek izvršbe tudi v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ustavi, če ni premoženja. Tudi iz tega razloga bi moral posledično upnik zatrjevati v odgovoru na ugovor dejstvo, da se je po pridobitvi izvršilnega naslova izvršilni postopek nadaljeval v zvezi s posameznimi predlaganimi sredstvi izvršbe in kdaj se je ta končal.