TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II. izreka tako, da je tožena stranka Zavarovalnica dolžna v roku 15 dni tožeči stranki S. J. plačati še nadaljnjih 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 4. 2018 dalje do plačila in

- v točki III. izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki, zviša na 975,24 EUR.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanih, a nespremenjenih, delih potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 269,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.